Določeno tako na oko, se gozdni rezervat Krajc – Bukovje razprostira na 16 ha levo v notranjost od glavne ceste Colnarji – Kostel – Žaga začenši pri gornji Lipuški poti, kot pravimo domačini. Velja za najjužnejše rastišče jelke pri nas in s povprečno nadmorsko višino 300 metrov, za eno najnižjih v Evropi.

Jelka porašča nekako petdeset odstotkov območja. Ob (pre)številčni parkljasti divjadi se težko pomlajuje. Se pa, in sicer po pradavnih zakonih narave, ki ji je tu vse prepuščeno in se zato počasi preoblikuje v pragozd.

V rezervatu ni dovoljena sečnja, odstranjevanje odmrlega drevja, nabiranje gozdnih sadežev, vznemirje divjadi. V rezervat vodi kar nekaj bolj ali manj urejenih poti, nekdanjh kolovozov proti Lipovcu in naprej proti Selu, Zapužam…

Območje rezervata je prepredeno s številnimi useki in jarki, ki skozenj ubirajo pot proti Kolpi. 

Jeseni in pomladi lahko mestoma pot spominja na močvirje in hudournik obenem. Toda tistemu, ki ima rad divjino in prvobiten šepet narave, ve, da to sodi poleg.

 

Bukev pa je tod zastopana s 36 odstotki, preostalih 14 predstavlja vse preostalo drevje.

Kakor mi je povedal prijatelj gozdar “s preko Kupe”, je pri indoevropskih narodih veljala za sveto drevo.

 

Ima gladko skorjo, ki ne razpoka in zelo dolgo “pomni”, kar smo “zapisali”, oz. urezali vanjo. Gozdarji, recimo x, ki označuje izmerjeno drevo. Zagotovo ste že naleteli na srce in v njem incialke zaljubljencev. Morda ste jih še pred moderno tehnologijo urezali sami.

Dokler je niso izkrčili v korist smreke, je prevladovala po vsej Evropi. In ravno zaradi prej omenjene lastnosti so bili vanjo vrisani prvi trajni zapisi ter smerokazi. Od tod menda tudi poimenovanje “bukvice/bukve” za knjigo.

V rezervatu Krajc – Bukovje je ravno zaradi sestoja gozda prav posebna mikro klima, ki jo začutimo kmalu po vstopu v to zeleno katedralo. Omogoča dihanje s polnimi pljuči. Prebudi vsa čutila. Nagovori nas s celostnim jezikom neokrnjene narave. Ta pa ima kot vemo, terapevtske učinke, zato tako radi zavestno ali podzavestno zahajamo v njegovo naročje.

Avtorica: Mojca Skender

Foto: Osebni arhiv Mojca Skender, Valter Crnković (predzadnja fotografija)