Bukovje

Določeno tako na oko, se gozdni rezervat Krajc – Bukovje razprostira na 16 ha levo v notranjost od glavne ceste Colnarji – Kostel – Žaga začenši pri gornji Lipuški poti, kot pravimo domačini. Velja za najjužnejše rastišče jelke pri nas in s povprečno nadmorsko višino 300 metrov, za eno najnižjih v Evropi.

Jelka porašča nekako petdeset odstotkov območja. Ob (pre)številčni parkljasti divjadi se težko pomlajuje. Se pa, in sicer po pradavnih zakonih narave, ki ji je tu vse prepuščeno in se zato počasi preoblikuje v pragozd.

V rezervatu ni dovoljena sečnja, odstranjevanje odmrlega drevja, nabiranje gozdnih sadežev, vznemirje divjadi. V rezervat vodi kar nekaj bolj ali manj urejenih poti, nekdanjh kolovozov proti Lipovcu in naprej proti Selu, Zapužam…

Območje rezervata je prepredeno s številnimi useki in jarki, ki skozenj ubirajo pot proti Kolpi. 

Jeseni in pomladi lahko mestoma pot spominja na močvirje in hudournik obenem. Toda tistemu, ki ima rad divjino in prvobiten šepet narave, ve, da to sodi poleg.

 

Bukev pa je tod zastopana s 36 odstotki, preostalih 14 predstavlja vse preostalo drevje.

Kakor mi je povedal prijatelj gozdar “s preko Kupe”, je pri indoevropskih narodih veljala za sveto drevo.

 

Ima gladko skorjo, ki ne razpoka in zelo dolgo “pomni”, kar smo “zapisali”, oz. urezali vanjo. Gozdarji, recimo x, ki označuje izmerjeno drevo. Zagotovo ste že naleteli na srce in v njem incialke zaljubljencev. Morda ste jih še pred moderno tehnologijo urezali sami.

Dokler je niso izkrčili v korist smreke, je prevladovala po vsej Evropi. In ravno zaradi prej omenjene lastnosti so bili vanjo vrisani prvi trajni zapisi ter smerokazi. Od tod menda tudi poimenovanje “bukvice/bukve” za knjigo.

V rezervatu Krajc – Bukovje je ravno zaradi sestoja gozda prav posebna mikro klima, ki jo začutimo kmalu po vstopu v to zeleno katedralo. Omogoča dihanje s polnimi pljuči. Prebudi vsa čutila. Nagovori nas s celostnim jezikom neokrnjene narave. Ta pa ima kot vemo, terapevtske učinke, zato tako radi zavestno ali podzavestno zahajamo v njegovo naročje.

Avtorica: Mojca Skender

Foto: Osebni arhiv Mojca Skender, Valter Crnković (predzadnja fotografija)

Dan zdravja, 7. april, praznujmo ga vsak dan

Svetovni dan zdravja je svetovna akcija na dan ustanovitve Svetovne zdravstvene organizacije (WHO se je pojavila 7. aprila 1948). Dan zdravja se praznuje od leta 1950. Glavni cilj kampanje je opozoriti na zdravstvene težave in pravica do zdravja vsakega posameznika. Letošnji dan zdravja poteka pod geslom »Naš planet – naše zdravje«.

Po podatkih WHO vsako leto umre do 2 milijona ljudi zaradi bolezni, ki jih povzroči uživanje nekvalitetne hrane. Patogeni hrane so odgovorni za več kot 200 različnih bolezni, od driske do raka.

Na spletni strani RTV Slovenija so lani, med epidemijo covida  ob dnevu zdravja med drugim  zapisali:

»Nič drugega ni tako pomembno kot naše zdravje.

Če smo zdravi,
lahko počnemo veliko stvari.

Lahko hodimo v službo.
Lahko hodimo v šolo in se učimo.
Lahko se ukvarjamo s športom.
Lahko gremo v trgovino.
Lahko se družimo in zabavamo.
In spoznavamo nove ljudi.

Če smo zdravi,
se dobro počutimo.«

Zdravje je človekova osnovna pravica. To pomeni, da ima vsak človek pravico biti zdrav. Zato Svetovna zdravstvena organizacija želi, da bi vsi ljudje imeli enake pogoje za življenje in delo.

 

Pa je temu res tako? Je to sploh mogoče ali utopija? V času epidemije koronavirusa se je pokazalo, da nimamo vsi ljudje enakih možnosti za zdravo življenje. Nekateri ljudje lahko živijo bolj zdravo, nekaterim ni mar, nekateri si tega »pravijo« ne morejo privoščiti. Vendar skupno vsem je, da se vsega tega zaveš šele takrat, ko zboliš. Potem se začne gonja za zdravniki, kako priti do osebnega zdravnika, če smo slučajno eden izmed »srečnežev«, ki ga nima. Če ga imam, super. Potem dobim napotnico in iščemo specialista…vse ostalo vemo. Če se vrnemo nazaj na pravico, biti zdrav, je najbolje, da zadeve vzamemo v roke sami. Kako? Preventiva, dokler lahko. Za začetek nekaj osnovnih stvari:

zdravo jemo (izgovor, da je vsa zdrava hrana draga, ne drži, lahko pa tudi začnemo z lastnim vrtom)
spijemo 2 litra vode na dan, (zastonj, namesto »poceni« sladkih pijač v trgovinah, nas s količino sladkorja dela odvisnike, sploh otroke)
spimo približno 8 ur na dan, (z lahkoto, razen če moramo gledati vse nadaljevanke…)
hodimo na sprehode v naravo, telovadimo, tukaj nastopimo mi

 

V Avanturi Kostel vam svetujemo in predlagamo tako enodnevne izlete  kot vikend doživetja za vas, za vaju ali za celotno družino. Kostel je zagotovo destinacija, ki vas ne bo pustila ravnodušne. Neokrnjena narava, čudoviti razgledi, sprehajalne in pohodniške poti, voda… Za bolj zahtevne pokrajina ponuja tudi različne možnosti za športne podvige, kolesarske poti, gozdne poti čez drn in strn, tekaške izzive, veslanje… Za bolj vedoželjne pa sprehod na grad Kostel, ogled etnološke zbirke, ogled naravnih znamenitosti, ki so povezane z najrazličnejšimi zgodbami, ki bodo najmlajše zagotovo prevzele. Za vse to pa si ne  boste očitali, da ste se pregrešili, saj vam na turistični kmetiji na poti pripravijo slasten čušpajz in še bolj domač jabolčni zavitek. Tudi za bolj zahtevne kulinarične sladokusce vam pripravijo »zdravo« pojedino pri gostilni Kovač v Osilnici. Telovadimo na prostem, vaje si lahko izberemo sami, saj ni težko. Priklic ure telovadbe v osnovni šoli in to je to.

In, ko pridemo domov, se zavedamo, da smo naredili nekaj zase, en kamenček v mozaiku k ohranjanju zdravja, nenazadnje pa je  najbolj pomembno, da
smo zadovoljni sami s sabo.

V kratkem bomo zopet odprli vrata hiše Avantura na Hribu pri Fari, ki jo obnavljamo. Uredili smo dve novi sobi in okolico,  kmalu bo vse nared za oddih in uživanje v razkošju kostelske  narave. Le ta je zaenkrat še zastonj. Obvestila bomo seveda objavili pravočasno

Vse najboljše za dan zdravja. Čuvajmo ga, živimo zdravo, saj popravni izpiti so težki ali celo usodni.

Ekipa Avantura Kostel

 

Pogovor z Matejo Kregar Gliha, predsednico Društva regionalnih turističnih vodnikov Slovenije ARGOS

Vsi jo poznamo kot »deloholika«, je predsednica društva ARGOS, predavateljica na izobraževanjih turističnih vodnikov doma in na tujem, avtorica zanimivih in kreativnih vodenj po Ljubljani in okolici, vpisana na doktorski študij, organizatorka srečanj in ne nazadnje turistična vodnica, kar najraje počne.

Mateja, pozdravljeni. Najprej iskrene čestitke vam in društvu za bogat program in predstavitev društva ARGOS in nekaterih članov ob obeležitvi mednarodnega dneva turističnih vodnikov. Vaši sodelavci vam pravijo »multiptraktik«, neusahljiv vir energije in idej. Kako vam to uspe? Recept?

Hvala za čestitke. Hahaha, zanimivo. Mislim, da mi to uspe zato, ker imam delo v turizmu in še posebno delo turistične vodnice zelo rada. Jaz pravim da, ko te turizem zagrabi, te ne izpusti. Želim si, da bi tudi moji kolegi tako uživali in da bi si bili sposobni zgraditi stabilno poslovno kariero. Turizem ni hobi, je garanje. Veliko vloženega časa in truda za relativno zelo malo denarja. Gre bolj za zadovoljstvo ob odlično opravljenem delu. A od nečesa je tudi potrebno živeti. Vem, da je na poti do urejenega statusa turističnega vodnika še kar dolga pot, a je dosegljiva. Jaz imam odrasle otroke, v poslu sem že kar nekaj let, kar pomeni, da imam tudi nekaj zaloge in je potem veliko lažje posvetiti se tudi prostovoljnemu delu. Je pač tako, da, ko enkrat začutiš poslanstvo, te nič več ne ovira na poti. Je pa res, da je vedno s teboj nekaj ljudi, kolegov, ki te spodbujajo, te podpirajo, ti pomagajo, sodelujejo in to potem potegne vlak naprej.

 

Če se dotaknemo turizma včasih, ko smo še bivali v skupni državi. Hodilo se je na počitnice vsako leto na isti kraj, ni bilo eksperimentiranja, tujina je bila več ali manj nedosegljiva, bodisi zaradi cen ali težav s transportom ali vizumi. Danes je vse drugače, potujemo vsi, s polnimi denarnicami, malo manj polnimi…Kaj se je najbolj spremenilo?

Spremenilo se je zelo veliko. Več ali manj je bilo, kot ste opisali. Če je kdo šel na safari v Tunizijo v času zimskih počitnic ali v decembru na božično nakupovanje v New York, je bil to velik dogodek, vsi so govorili o tem. Jaz sem se leta 1985 odločila, da grem študirati turizem v Opatijo. To je bila praktično edina fakulteta, katere vsebine nismo pokrivali v Ljubljani. Spomnim se, ko mi je oče rekel, kaj je to turizem, kdo sploh živo od tega in kaj sploh bom počela, ker pač je tega tako malo, da se ne splača študirati. Mene pa je notranji glas gnal in svet turizma se mi je v Opatiji odprl. V času študija sem opazila, da je turizem zelo praktičen, vsak dan srečuješ obiskovalce iz celega sveta in v Opatiji je bilo res živahno. Seveda sem morala izboljšati znanje angleščine in nemščine, da sem potem lahko začela delati kot turistična vodnica (znanje dveh tujih jezikov je bil pogoj za zaposlitev). Doma je bila panika, ker so mislili, da bom študij opustila. Jaz pa sem bila tako zelo motivirana, da sem opravljala vse hkrati: poleti zaposlena v turistični agenciji kot turistična vodnica, pozimi pa intenzivni študij. Je pa vojni čas vse zasukal. Pot v Švico, ZDA in nato podiplomski študij v Avstralijo, pa vmes še malo potovanj. No, od leta 1995 spet tu doma in kmalu sem se vrnila v turizem, imela sem svojo turistično agencijo in kasneje, ko je bilo več tujih obiskovalcev nazaj v vodniške vode. Turizem se noro hitro spreminja. Cenovno dostopni letalski prevozi, vse več nastanitvenih objektov, aktivnosti o katerih smo nekoč samo sanjali…in seveda tudi vodenja v polnem razmahu. Prav neverjetno je, da je bil vse do Covid krize turizem edina panoga, ki je iz leta v leto naraščala ne glede na to, da je bila vedno kje kakšna vojna, naravna nesreča,… če ni bilo tu, pa je bilo možno iti na potovanje kam drugam…Tudi Corona čas je pokazal, da so ljudje željni potovanj, pravzaprav spremembe okolja, odmika od vsakdana, ki je delovno vedno bolj naporen. Govorimo o potovanjih, potepih ob koncu tedna, dopustovanju v počitniških krajih…Bi rekla, da je sedaj ravno obratno, kot pred več kot 30-timi leti: če nikamor ne greš, si že malo čuden::))

Zdaj po pandemiji v turizmu upamo na boljše čase. Zanima pa me, kam bodo šli trendi v turizmu, pri nas in globalno ? Med pandemijo so vsi strokovnjaki razlagali, da sedaj moramo vsi v butični , eko turizem, nazaj k naravi, da je konec masovnega turizma. Ali smo prepričani, da si bodo vsi ljudje lahko to privoščili, saj vemo kakšne so cene, eko, butičnega turizma in tudi kapacitete so manjše. Ali to res pomeni konec masovnega turizma, recimo globalno, Nemci ne bodo več hodili na Costa del Sol?

Mislim, da to ne drži. Še vedno bo določen delež obiskovalcev, ki želi na kraje, kjer se več dogaja. Kar poglejte mlade: gredo tja, kjer je živahno. Nekateri starejši radi hodijo na takšne kraje, ker uživajo v mladosti, razigranosti, četudi sami morda ne morejo biti udeleženi. Uživajo že v tem, da sedijo v kavarni in opazujejo svet okrog sebe. Tudi po avtobusnih potovanjih opažam, da se avtobusi ponovno polnijo do zadnjega kotička, čeprav smo mislili, da se bo od sedaj naprej prevažalo le polovica kapacitete avtobusov. Ta segment bo obstajal še naprej, ker je cenovno najbolj dostopen. Je pa res, da so razlike vedno večje in bo obstajal segment ljudi, ki si bo želel privoščiti več oz. morda raje šel manjkrat na leto na potovanje pa takrat bolj butično, ekskluzivno. Tretji segment pa so finančno svobodni, ti si bodo dopust, počitnice, potovanja še vedno privoščili, tako kot do sedaj, večkrat na leto. Iskreno rečeno: mislim, da bo turizma več kot preje (tako kot je to bilo v celotni zgodovini turistične dejavnosti). To za nas samo pomeni, da bomo imeli več priložnosti, da nagovorimo tiste ciljne publike, ki nam ali naši storitvi odgovarjajo, oz. si jih želimo. Zelo pomembno vlogo imajo družbena omrežja, pretočne vsebine v živo. Vsak sam (ali preko marketinških podjetij) se bo moral intenzivno posvetiti marketingu, da bo v tem senu našel svojo iglo. Ne bo lahko, konkurenca je zelo huda, človek 21. stoletja pa vedno bolj zahteven. Marsikateri deležnik v turizmu bo moral spremeniti način svojega dela, se prilagoditi. Večkrat to primerjam s časi, ko se je pojavila železnica in so naši trnovski čolnarji izgubili svojo funkcijo, ali pa, ko so se pojavili avtomobili, ko so morali izdelovalci kočij poiskati drugi vir zaslužka.  Tisti, ki se danes hitro prilagaja, je zmagovalec.

 

Avanturo Kostel smo ustanovili tik pred pandemijo in smo tako rekoč še vedno v porodnih krčih. Kostel je naravno bogat, prečudovite gozdne, kolesarske poti, prelepa Kolpa, mini raj na zemlji, kot nalašč za butični turizem. Mladi odhajajo, le redki se odločajo, da ostanejo. Infrastruktue praktično ni, najbližje trgovine so v Kočevju, gostinski lokali redki..Sprašujem ali je to prednost ali slabost, saj vemo, da so butični turisti lahko zelo zahtevni. Zelo si prizadevamo, da bi tudi mi v agenciji pripomogli, da bi se Kostel spravil na zemljevid zelene turistične destinacije. Še vedno doživim vprašanje: Kje pa je to? Na drugi strani pa tudi Zavodi za turizem v malih občinah nimajo sredstev za promocijo.

Ja, ni enostavno v teh težkih časih. Najbolj pomembno je, da se ne obupa. Turizem je maraton, včasih celo triatlon, nikakor pa ne šprint ali tek na kratke proge. Treba je imeti svoj fokus in zdržati. Vsaka pomanjkljivost je lahko tudi prednost: če ni interneta, se osredotočiš na obiskovalce, ki so siti interneta in želijo “internetni detox”. Ali pa npr. družine, kjer se starši z otroki non stop prepirajo, koliko časa so le-ti lahko na spletu. Ko ni interneta je mir. Seveda, pa je potrebno to mladostno energijo nekje porabiti: rafting na Kolpi, oče, ki sicer ves čas dela, in sin, ki ga preko leta pogreša, se lahko zbližata, ko gresta ribarit. Mati in hči si privoščita nabiranje zelišč in izdelavo kakšne dobre kremice. Družina lahko skupaj preživi kvalitetni čas, ko skupaj pripravijo domač obrok, spečejo kruh, ki bo najboljši na svetu,…Pari se lahko umaknejo in se jim pripravi aktivnosti, ki jih potrebujejo za sprostitev,…čim več povezano z naravno, ker smo danes preveč odtujeni od nje. Kar se trgovin tiče ni težava: organizirajte kombi, dostavo, najbolje z bližnjih kmetij, kar pa ne tam pa naj dostavijo iz bližnjega Kočevja. Najbolj pomembno je, da vse to izredno dobro skomunicirate s ciljno publiko. Danes je najtežje doseči ciljno publiko, od danes na jutri smo rekli, rezultatov običajno ni. Opažam, da se destinacije kar uspešno javljajo na razpise, a kaj ko se kadri potem uporabijo za pisarniška dela in oblikovanje tiskovin ter morda kakšnih označevalnih tabel, katerih je tako in tako veliko preveč. To je smetenje narave. Če destinacija želi, da mladi ostajajo, naj jim plačajo zaposlitev: sem prepričana, da je kakšen pek, ki bi bil pripravljen peči sveži kruh za domačine in obiskovalce ali pa kuhar, pa natakar, ki bi bila rada zaposlena v domačem kraju in potem pripravljala in postregla večerjo, opravila catering za vaše obiskovalce: npr. jim pride do bivališča in pripravita romantično večerjo pod bližnjim kozolcem. Mora pa vse to biti izvedeno s posluhom za tega butičnega obiskovalca. Strokovnost in kvaliteta storitev sta ključni. Mladi bi zagotovo uživali, a ne morejo začeti sami, nimajo kapitala, pa tudi ni računice. To je investicija katera bi morala biti v interesu destinacije. Destinacija je tista, ki bi morala pokazati interes in jih podpreti: brezplačni najemi prostorov, zaposlitve preko projektov, brezobrestni krediti,…. Verjemite: obiskovalci ne bodo prišli zaradi postavljenih tabel ali pa celo aplikacije na telefonu. Prišli bodo zaradi doživetij, zaradi stikov z domačini.

 

Z vodniki ARGOS smo zelo dobro sodelovali pri projektu, ko je STO financirala vodene oglede. Veselimo se ponovitve projekta in naj bo to začetek obdobja »nizkega štarta« v novo turistično sezono.

Ja, smo vam zelo hvaležni, ker ste se odzvali. Sredstva STO so namenjena promociji Sloveniji in turistični vodniki smo promotorji naših krajev. Na naše vodene oglede so se Slovenci izredno dobro odzvali, saj so bili kreativni in kvalitetno izvedeni. Torej, to ni omogočalo samo nam vodnikom, da smo oblikovali nove vsebine vodenih ogledov in zadržali “vodniško kondicijo”, ampak so bila vodenja zelo dobrodošla za vse: vsi, ki so se vodenih ogledov udeleževali, so bili nad njimi navdušeni. Vzljubili so kraje po Sloveniji (velikokrat tudi svojega, lastnega) in menimo, da bodo sedaj tudi oni bolj spoštovali dediščino, ki jih obdaja in da so postali ponosni na kraj, kjer živijo. Na drugi strani pa je bil poziv odličen tudi za nas kot partnerje: smo se še bolje spoznali, povezali, si pridobili koristne izkušnje, preverili, kaj na trgu deluje…Smo že polni načrtov za v prihodnje, kajne?

Mateja, tudi osebno, ste žena ( ki stoji za vsakim uspešnim moškim) mama treh otrok, ki so si različni, vsak na začetku uspešne profesionalne poti. Matematik, ekonomistka in nogometaš. Kako gledate za nazaj, verjetno z zadovoljsvom.

No, to je pa tisto, kar me najbolj izpopolnjuje. Z možem sva izredno različna karakterja in mislim, da je to tisto, kar naju drži skupaj. Vedno nekaj novega, nikoli dolgčas. Otroci, čeprav v začetku svojih 20-ih let, že vsi davkoplačevalci in na to sem res ponosna. Mislim, da ni lepšega, ko vidiš, da vsak koristi svoje talente, da živi samostojno in da pogumno kreira svojo prihodnost. Ko so bili mlajši, so mi za božično darilo kupili kapo, na kateri je pisalo “POLICE”. Pravijo, da je bila to prijetna policija, ker bi oni sicer “zbezljali”. Oskar pravi, da bo on strožji. Klari je bilo vedno všeč, da smo imeli vsak dan skupno kosilo., Oliver pa spoštuje, da ga nisem omejevala. Res, vsak drugačen in vsak tako zelo čudovito poseben. Redna tedenska kosila (običajno v nedeljo), čeprav ne živimo več skupaj, so še vedno na razporedu. Če se kdaj zgodi, da jih ni, čutim praznino. Oni in njihove družine bodo za naju vedno na prvem mestu. Z možem sva vedno tu za njih in ob njih, če je/bo potrebno. Lepo je tudi s širšo družino, čeprav smo včasih tako glasni, da smo prava konkurenca Siciljanom. A ker imamo razumevajoče sosede, to ni velika ovira.

 

 

Valentinovo malo drugače

Zgodovina in zgodbe o izvoru praznika, ki ga praznujejo zaljubljenci imajo vrsto različic in vsak si jih verjetno razlaga po svoje, kakor mu paše, ga praznuje ali pa misli, da je to pač še ena komercialna zadeva, ki nam prazni denarnice.

Zgodovina pravi, da naj ne bi bil samo en sv. Valentin ampak kar dva ali celo več in nikakor ni to zraslo na ameriških » zelnikih« kot novodobni praznik. Praznik svetega Valentina se je sprva praznoval kot rimskokatoliški dan posta v čast svetemu Valentinu. Današnji pomen je dobil šele po visokem srednjem veku, ko se je razvila zamisel o romantični ljubezni. Zgodovina tudi pravi, da sta dva svetnika zares živela, eden v drugem stoletju n.š., drugi pa v srednjem veku in oba sta imela opraviti z ljubeznijo oz. sta ščitila zaljubljene.  Je pa res  zahodni svet porabil to v komercialne namene in naredil iz tega velik »pomp« ter  marketinško uspešnico.

Smo še vedno v času korone in je morda smiselno preživeti Valentinovo s svojim dragim, s partnerjem, zakoncem malo drugače. Ker  letos Valentinovo pride na ponedeljek, si ga raje naredimo v soboto ali nedeljo. Sicer pa, zakaj ne bi bilo to kadarkoli tekom leta? Bo ravno tako držalo in okrepilo našo zvezo, če je en dan za to dovolj.

 

Peljite partnerja, svojo ljubezen na izlet, na dobro kosilo in se nadihajte svežega zraka namesto, da rezervirate večerjo v pregrešno dragi restavraciji ali plačate vikend v hotelu z wellness tretmaji, saj bomo naslednji dan samo slabe volje, ker bo udarilo po žepu, ker smo vsi kar naprej na dieti, ali ker bomo celo imeli mačka… Zrak, čudovita narava, dobro kosilo z domačimi jedmi in seveda, VI,  bodo več kot dovolj. Čas za daljši pogovor v dvoje, ki ga morda ne najdete vsak dan, snovanje načrtov za v prihodnje, inventura dogodkov…

In kje to prodajajo? Ne prodajajo, razen dobrega domačega kosila, je narava pri nas v Kostelu ZASTONJ. Predlagamo enodnevni izlet v čudoviti svet Kostela. Pa začnimo. Zjutraj pot pod noge in se odpeljite na cesto proti Kočevju (zadnji izvoz po južni obvoznici proti Dolenjski). Med Ribnico in Kočevjem je znak za Kočevsko Reko. Zavijete na to cesto in peljali se boste po eni najlepših na teh koncih. Morda vam pot prečka že kakšen prezgodaj zbujeni medved.

Ustavite se v Gotenici, v vasi, ki je še donedavnega veljala za zaprto območje. Ustavite se pri eko  kmetiji Kocijančič na zajtrku, (prej jih pokličite, na fb strani imate vse podatke). Lahko pa tudi samo nakupite slastne bio mlečne izdelke in  malo naprej v Kočah pri Kočevski Reki v lovskem domu Pr’Slavcu v miru pojeste zajtrk. Peljali se boste mimo Ranča Marina in če ste navdušenci nad  živalmi, boste na konjih raziskovali okolico  (western style) in se dodobra razmigali (www.ranchmarina.com).

 

Seveda se lahko peljite naravnost  v Kostel in se v tišini  sprehodite ob Kolpi, naši najčistejši reki in ob njej občudujete lepe obkolpske vasice. Če se boste na poti tja ali nazaj odpravili proti gradu Kostel in želeli kakšno gozdno avanturo, se najprej ustavite v vasi Colnarji, kjer si lahko izposodite električno kolo (v tem primeru vzemite s sabo dovolj udobna in topla oblačila, za več informacij lahko pokličete na tel. št. 041 235 035). V vasi Colnarji se vam ponujajo prečudoviti razgledi na Grad Kostel.

Parkirišče pred gradom je urejeno in dovolj veliko. Tam je tudi tabla z znamenitostmi in potmi. Sprehod do gradu je mimo gavg, do Trga pod gradom. Ena izmed stanovalk je gospa Mojca Skender, ki velja za pravo enciklopedijo običajev in zgodovine v Kostelu in je avtorica številnih zapisov, ki jih najdete tudi med našimi blogi.  V društvu kostelskih žena Nežice delajo čudovite stvari in uresničujejo pogumne zamisli ohranjanja naše dediščine. Če jo boste srečali, vam bo obogatila znanje iz kostelske zgodovine in običajev. Sicer se samo povzpnite na grad in zaprosite vašo drago ali dragega za roko, da bo res romantično (če še niste poročeni in imate seveda namen).

 

Z ljubitelje gozda, priporočam sprehod po poti Mikulovega vraga, ki je lepo označena (www.visitkostel.com/kostelske-pespoti) . 

Na poti lahko zavijete do izletniške kmetije Padovac, kjer gospa Ana božansko skuha kaj domačega.  (www.kmetija-padovac.si).

Če si boste  gozdni sprehod prihranili za kdaj drugič, pa si morda ogledate naravne znamenitosti, ki imajo zanimive zgodbe oz. vraže (slap Nežica na poti do Fare, do izvira je tudi krajši sprehod,  jama Bilpa pa po cesti iz Fare proti Žagi.) Ko vas bo pa  zajela huda lakota, odtipkajte v »google« restavracijo Kovač v Osilnici in morda  boste vseeno obeležili Valentinovo s posebnim kosilom.  Pogostili vas bodo »kakor se zagre«.

Malo načrtovanja bo že, vendar je že trud več vreden, kot pa rezervacija v dragi restavraciji, bonboniera in rože kupljene v trgovini. V Kostelu lahko zagotovo naberete že šopek zvončkov ali trobentic in vzamete kakšno prisrčnico s seboj…

Jaz bom šla tja, pa vi?

Vaša Avantura Kostel

 

Fotografije: Arhiv Avantura Kostel

Med preteklostjo in prihodnostjo

Kostelci smo nekaj posebnega. Morda malce samosvoji, kot je zgodovinski čas skozi stoletja vplival na generacije tukajšnjih prebivalcev in jih po svoje zaznamoval. Enako bi lahko dejali tudi za Osilničane.

Kostel in Osilnico povezuje v tem delu najčistejša reka Kolpa. Na drugi strani ob celotni strugi reke obe majhni občini mejita s Hrvaško. Edino bližnje mesto na naši strani je Kočevje, ki je največja občina na tem področju v Sloveniji. Ljubljančanom ti malce skrivnostni in odmaknjeni kraji »tam daleč doli« niso niti najmanj zanimivi v primerjavi z mnogim turističnimi kraji po Sloveniji. Tudi tujci precej poredko zaidejo v te kraje.

V vsej svoji dolgi zgodovini se ljudje niso odločali, da ostajajo ali se naseljujejo v teh krajih. Tu živeča mladina in otroci so se morali že zgodaj od doma podajati v širni svet in se praviloma niso več vračali. Danes delno obnovljen grad Kostel, ki je velja za drugi največji na Kranjskem, je bil stoletja branik pred turškimi napadi in skupaj s Kolpo ponuja nostalgijo in spominja na čase, ki jih marsikje zdavnaj več ni.

Morda prav tu še lahko najdete oazo pristne narave, miru in tako samotne kotičke, da jih še virusi zelo težko najdejo.

V Kostelu se zelo počasi prebuja spoznanje, da vse vendarle ni tako slabo, kot se mogoče zdi na prvi pogled. Sprijazniti se bo treba z novimi časi in razmerami in zaradi nekdanje »zaostalosti« izkoristiti stvari, ki se zdaj kažejo kot prednost in priložnost. Prav gotovo je dejstvo, da ti kraji nimajo industrije, v tem trenutku lahko velika prednost.

Ohranjena narava, čiste vode in spokojni gozdovi postajajo vrednota, vredna zavidanja. To lahko postanejo temelji za posebno vrsto butičnega doživljajskega turizma. Prav na tej viziji temelji nastajajoča strategija, o kateri veliko razmišlja tudi kostelski rojak Darko Martin Klarič. Po sledeh svojih prednikov in rojakov ponovno spoznava današnji utrip Kostela. Po dolgih letih se vrača v Kostel in se korak za korakom loteva izziva, ki bo, kot sam upa, morda tem ljudem vrnila vero, da se pa vendarle da marsikaj narediti. Klarič skupaj s sodelavci sestavlja projekt za turiste ali poslovneže ki bodo te kraje želeli bolje spoznati. Za tiste, ki ne poznajo Kostela bodo kostelske avanture največ kar ti kraji lahko ponudijo.

Za spletno stran Kostelske avanture smo ga povabili da odgovori na nekaj naših vprašanj.

 

Morda je med Kostelci marsikdo presenečen, ker kljub temu, da ste že dopolnili 76 let, še investirate v nove projekte. Kaj jim lahko odgovorite?

Če ne bi bil trmasti Kostelc, se tega projekta zagotovo ne bi lotil. Vse se je zgodilo povsem nepričakovano, potem ko mi je moj bratranec Zdenko, lastnik posestva na Stelniku, ponudil, da ga kupim. Če ne bi v stari kamniti hiši živeli moji predniki po materini strani, tega verjetno ne bi nikoli naredil. Po drugi strani pa tudi verjamem, da je za mnoge zaostalost Kostela hkrati tudi priložnost, da se da s trdim delom in sodelovanjem pripraviti projekte, ki bodo v prihodnosti lahko uspešni. Seveda bodo morali biti ljudje, ki bodo medsebojno sodelovali zelo kreativni in domiselni. Cilje imamo, sestavljamo ekipo in programe in po štirih letih je cilj poslovati pozitivno.

Ob nakupu posestva v Kostelu, ideje o nadaljnjem razvoju še niste imeli?

Morda bo zvenelo čudno, ampak prve mesece res nisem imel nobene konkretne ideje. Preprosto nisem želel da bi propadla nekdanja kmetija, last mojih prednikov, ki že dolgo ni več služila svojemu namenu. Do konca svojega življenja so v poletnih mesecih na Stelnik rade prihajale tete, pa tudi moja mama. Sam sem preživljal tu počitnice v obdobju mojega otroštva.

Nekateri domačini so pričakovali, da si boste tudi vi tu uredili poletno rezidenco?

To je običajna odločitev Kostelcev, ki se vračajo na deželo. Sam nisem razmišljal tako. Živim že v hiši na deželi blizu Ljubljane in zato nimam nobene potrebe imeti še dodatni vikend. Sem pa po dolgih desetletjih spoznaval ljudi, vasi in zaselke v Kostelu in začrtal lastno vizijo za prihodnost te obmejne občine. Trenutno obnavljamo dve hiši in pripravljamo primerno strategijo za delovanje svojega podjetja v Kostelu.

Že veste kakšna bo dejavnost?

Tudi o tem skupaj s sodelavci veliko razmišljamo. Prioriteta bo nedvomno butični turizem, namenjen tistim, ki si želijo kraljestvo tišine, neokrnjene naravne prvobitnosti ujete v čas med preteklostjo in prihodnostjo, kot nalašč da v miru pretehtajo pomembne korake v svojem življenju. Preprosto se lahko ustavijo za nekaj dni in morda bodo sami spoznali, kaj v življenju je resnično pomembno.

Kmalu po nakupu domačije na Stelniku je bil prvi naslednji korak ustanovitev podjetja v podjetniškem inkubatorju v Petrini. Zakaj ?

Verjamem, da je edino pravilno, da je sedež novoustanovljene družbe v Kostelu. Zelo kmalu po nakupu nekdanje Nikoličeve hiše na Hribu pri Fari smo zgradbo pričeli obnavljati in vanjo iz inkubatorja preselili tudi sedež podjetja. Tako postopoma nastaja prenovljen objekt z imenom Hiša Avantura in program “Kostelske avanture.” Razvijamo projekt turistične dejavnosti in razmišljamo in preverjamo tudi možnosti, da postopno idejno razvijamo tudi nekatere druge dejavnosti.

Kaj konkretno ste že naredili?

Poleg že omenjenega nakupa in obnove hiše na Hribu, smo v celoti obnovili tudi domačijo oziroma kamnito hišo, kot jo imenujemo, na Stelniku, za katere smo že pridobili uporabno dovoljenje. Zdaj načrtujejo in pripravljano vse potrebno za gradnjo osrednjega večnamenskega objekta, ki bo stal na mestu nekdanjega hleva in skednja. Seveda imamo še veliko načrtov, vendar vse delamo korak za korakom in nočemo še ničesar obljubljati. Zgolj dejanja so tista, ki lahko ustvarijo zgodbo.

Kaj pa bodo imeli od vaše investicije Kostelci?

Zaenkrat toliko kot bodo sami pripravljeni sodelovati. Trenutno so izvajalci različnih storitev in del, ki jih potrebujemo. Sodelujemo že tudi s ponudniki s širšega kočevskega območja, predvsem na področju gradbeništva.

Poleg tega imamo za nastanitev na voljo sobe, apartmaje in različne turistične programe. Želimo si sodelovati z vsemi posamezniki in podjetniki iz Kostela, kot tudi z občino, zavodom za kulturo in turizem, ter z lokalnimi društvi in podjetji.

Si mogoče želite kandidirati za kostelskega župana?

Zame je to najmanj pomembno. Zavedam se kaj vse je potrebno za uspešnega župana, da za politične funkcije nimam potrebnih veščin in nikakor ne bi mogel ljudem obljubljati nekaj, kar potem ne bi mogel izpolniti. Te funkcije ne zavidam nikomur. Že dejstvo, da se župani tako pogosto menjujejo, je zgovorno samo po sebi. To je trnova in dolgotrajna pot, še posebej v občinah kot je Kostel.

Se ne bojite, da vas bodo domačini dojemali kot konkurenco, človeka ki po neumnem vlaga finančna sredstva na obmejno nerazvitem področju ali pa vam bodo nekateri preprosto zavistni?

V življenju je vse mogoče, vendar me ni ničesar strah. Ves investicijski kapital sem v celoti pridobil zakonito in verjamem, da bodo v Kostelu prepoznali, da želimo samo dobro. Sem človek povezovanja in sodelovanja, a tudi trmast, imam namreč globoke kostelske korenine. Zavedam se, da so bili moji predniki tlačani in da smo si Kostelci vedno morali vse pridobiti sami in s trdim delom. So pa mnogokrat v zgodovini znali tudi stopiti skupaj.

Verjamem, da je moj prihod za Kostel pomeni prej pozitivno kot slabo stvar. Seveda pa tudi jaz nisem popoln.

 

Avtor: Avantura Kostel
Foto: Florjan Jurjevič, Mitja Hozjan

Božično novoletni blog; Običaji nekoč in danes

December je praznično najbolj vznemirljiv mesec. To je obdobje upanja in pričakovanj ter priprav na prihod božiča in novega leta.

Štiri nedelje pred božičem nastopi adventni čas, ki ga še iz predkrščanskih običajev simbolizira venček. Predstavlja neskončen krog življenja, zimzelene rastline, iz katerih je narejen, pa pomenijo vitalno moč zemlje, da prežene temo in hlad dolgih zimskih noči.

Ogenj, oziroma štiri sveče v njem za vsako nedeljo po ena, so simboli upanja, miru, veselja in ljubezni.

V Kostelu je bila nekoč navada, da so na božični večer položili na ognjišče v peči debel hrastov panj, tako imenovani badnjak, po katerem pri nas tudi poimenujemo ta večer.

Na mizo so položili kruh božičnik, tri “hermetunove kvasince” in ključ od hišnih vrat, pod njo pa potresli slamo. Po polnoči je gospodinja kruh razdelila med družino in ga odnesla tudi živini v hlev. Nihče mi ni znal pojasniti pomena, zagotovo pa ni daleč od tega, ki ga prakticiramo še danes, ko na badnjak “požegnamo” domačijo, okrasimo “hlojco”, oz. “krispan”, pod katerega položimo vzklilo žito za dobro letino ter postavimo jaslice.


Po vrnitvi od polnočne maše in po celodnevnem postu, je v Kostelu navada, da se povečerja mesna klobasa s sveže naribanim hrenom. Poleg tega je na mizi kruh in vroč čaj oplemeniten z malo “rakije” ali rumom ter obvezno rožičeva ali orehova “povatica”.

Odhod k polnočnici je bil vedno prežet z določenim vznemirjenjem. Še zlasti za one iz oddaljenih vasi.

Pot po bolj ali manj shojenih zasneženih gazeh so si krajšali s pripovedovanjem zgodb in ne vedno takih, ki bi sodile v sveti večer.

Iz Trga smo hodili k polnočnici v Banja loko. Pot smo si razsvetljevali s “filarji na gajs” in baterijskimi svetilkami. Stari pa so znali povedati, da so si “nekda” svetili z “lučjo”, to je dolgimi posušenimi trskami, ki so gorele kot nekakšne bakle.

Po obredu v cerkvi smo se ustavili v Novih selih v gostilni, kjer so si nekateri privoščili krožnik tresoče žolce, zanesli vilico ali dve tudi otrokom v usta, popili kuhano vino ali rakijo, malo pomodrovali in se nato podali v noč.

Ob škripanju pomrzlega snega pod nogami so počasi zamirale besede do gručice hiš pod gradom, kjer smo se razšli.

Pri Fari pa je svojska znamenitost jaslic v cerkvi angel. Rodove in rodove otrok vedno znova pritegne s kimanjem glave, ko vanj vstavijo dovolj težak kovanec.

Na sam božič je tradicionalno za “južino kurja župa” in poleg krompirja košček mesa, solata in seveda “povatica”.

Naslednji dan sledi maša v cerkvici pri sv. Štefanu nad Faro in blagoslov konj. To je priložnost za druženje ljudi ob pecivu, ki ga prinesejo s sabo in kakem glažku pijače, seveda. Prifarski pevci, ti od “vavik” slovijo po ubranih glasovih, pa poskrbijo za vzdušje.

Nekoč je bil v naših koncih v navadi tepežni dan, in sicer 28.decembra. Otroci so hodili po vasi od hiše do hiše in tepežkali odrasle. Ob tem so, kot me je naučil ata, prepevali: ” Rešte se rešte zdravi i vesele, da be iše k lete srečno živele.” Obdarovali so jih s suhim sadjem, jabolki, kak sold je bil velika redkost, čeprav so ga bili najbolj veseli.

V pozabo je utonil tudi običaj vlivanja raztopljenega svinca v vodo in “pozganjanje” kaj pomeni posamezni lik, ki ga je zadobila ohlajena kovina. Grdi “spačeni” liki so bili znanilci slabega leta in dogodkov, lepi pa ravno obratno.

In kdo ve kdaj je bil preko rame nazadnje vržen “opanjak” ali “postov” v nadi, da bi glede na to ali je pristal s peto ali konico obrnjen proti vratom, izvedeli, če bo kdo zapustil hišo, tudi umrl ali morda prišel nov član.

V mojem otroštvu smo še hodili od vrat do vrat “brat novo leto”. Kostelske kolednice več nismo znali zrecitirati. Danes je že tudi ta navada preteklost.

Pred leti, ko sem kot novinarka Radia Slovenija delala reportažo o kostelskih običajih, mi je kolednico v mikrofon povedala tedaj devetdesetletna Marija Žagar iz Trga. Listek, na katerega si jo je zapisala, hranim, čeprav je že veliko let ni več med nami.

Je pa še živ blagoslov domovanj po Kostelu pred sv. Tremi kralji. Včasih so ob tem na vrata zapisali njihove inicialke G+M+B v veri, da bo to prineslo k hiši blagoslov in zdravje tako ljudem kot živalim.

Čas briše in spreminja običaje ter navade. Občečloveške želje, pričakovanja in hrepenenja po sreči, zdravju in blagostanju pa ostajajo nespremenjene.

 

Avtor: Mojca Skender
Foto: Mojca Skender

 

Čušpajz

Značilnosti neke pokrajine, povedano zelo poenostavljeno, spoznavamo tudi preko krožnika in s tem ob enem del kulture ter izročila.

Kostel se je v tem pogledu šele v samostojni Sloveniji bolj trdno zarisal na turistični zemljevid. Najbolj znan in promoviran je kostelski želodec, tradicionalna velikonočna specialiteta. Ob njem pa zadnja leta tudi čušpajz. Slednji je bolj poletno jesenska zelenjavna jed, v katero so gospodinje dale tisto, kar je ob določenem času dozorelo na vrtu, oz. njivi in kar se je našlo v “špajzi”. V loncu je bolj redko pristal  kos mesa, ker ga preprosto ni bilo.

V sodobni različici čušpajza, ki se ga kuha danes, pa je praktično sestavni del te enolončnice. Ali gre za teletino, piščanca, zajca, ovčetino niti ni tako pomembno. Kar komu ustreza. V njem ne sme manjkati krompir, korenček, stročji fižol, grah, mlada koruza, če jo imamo, morda še sveže zelje. Pač po želji, oz. ,kar se najde pri roki.

Vse prepražimo na čebuli, seveda najprej meso, naredimo prežganje ali podmet (po želji), zalijemo z vodo in kuhamo do mehkega.

Mnogi Kostelci pravijo, da zgoraj opisano, ni čušpajz. Kot samostojno  jed na žlico ga ne poznajo. Pod tem imenom se je pripravljala  priloga, zatrjujejo. Resnici na ljubo pa ta ni več prav pogosto na družinski mizi.

Bilo bi pa škoda, da utone povsem v pozabo. Zato smo se odločili, da ga za naš blog pripravimo tako, kot ga je “dregda” Andrečkova mama iz Fare. Recept nam je zaupala hčerka Ivanka Lisac.

Potrebujemo glavico svežega zelja ali ohrovta. To narežemo na za slab prst široke trakove. Za par minut jih vržemo v slano vrelo vodo. Med tem na žlici masti zarumenimo na drobno narezano čebulo in par strokov česna ter nato dodamo odcejeno  zelje in vse skupaj ob podlivanju z vodo, v kateri smo ga obarili, “predinstamo” do mehkega.

Ločeno skuhamo olupljen krompir in dva, tri “zdruckamo” in z njimi zgostijo čušpajz. Iz preostalega  naredimo pire.

K temu, če je bilo na voljo, se je na krožnik dodalo govedino iz “župe” ali iz nje naredimo “faširane šnicle”. Včasih se je poleg pire krompirja in zelja znašel košček klobase, najpogosteje pa pečeno jajce na oko. Kokoši so bile namreč pri vsaki hiši.

Da se poleg prileže “glažek” mošta ali vina, je razumljivo.

Za Avanturin blog smo čušpajz po starinsko v BABIČINI KUHINJI, novi etnološki zbirki Društva kostelskih žena, pripravile: Mojca, Vera in Ivanka.

Avtor: Mojca Skender
Foto: Mojca Skender

 

Skozi Stelnik nekoč v šolo

Skozi Stelnik je včasih vodila šolska pešpot do šole v Trg. Iz okoliških vasi kot so Dren, Colnarji, Delač in Poden je v preteklosti vsak dan veselo hodilo v šolo veliko otrok. Družine so bile številčne in pri vsaki hiši je bilo kar nekaj otrok, zato jim je bila osnovna šola v Trgu tudi najbližja. Posebnost šole je bila, da so bili vsi učenci od prvega do osmega razreda v enem razredu. Učila jih je Francka Letig.

Na poti skozi Stelnik se tako skriva veliko otroških dogodivščin, radosti, veselja in tudi kakšnih manjših vragolij ki so bile seveda otroško nedolžne.

Neža iz Colnarjev pove, kako so v Stelniku preživeli veliko časa, ker so tukaj včasih tudi pasli živino. Njen šolski dan je potekal takole: včasih je vstala tudi zgodaj zjutraj in odgnala živino na pašo v Stelnik proti dolini reke Kolpe. Po dobri uri pašnje je za njo prišla mama, ki ji je prinesla žgance in mleko za zajtrk, jo počesala in umila. Potem pa je Neža nadaljevala pot skozi Stelnik v šolo.

Posebej se mi je vtisnilo v spomin kar je povedal Marjan iz Deluša (vas Deluš je na hrvaški strani). Vsak dan se je iz hrvaške strani preko Kolpe odpeljal z čolnom na drugo stran in potem šel peš iz Mavrca do Trga v šolo.

Prav zanimive so vse te poti ki so vodile proti Trgu in so bile nekdaj tudi polne otroškega smeha. Zdaj pa je na žalost narava naredila svoje. Zanimivo bi bilo dobiti še živeče, ki so hodili v to šolo v Trgu in se sprehoditi z njimi po že pozabljenih poteh skozi Stelnik do Trga. Verjamem, da bi zagotovo slišal še kakšno zanimivo pripoved, ki bi jo bilo vredno ohraniti v zapisanem spominu.

Avtor: Florjan Jurjevič
Foto: Neža Jurjevič (osnovnošolci), Zavod za kulturo in turizem Kostel (slika s čolni), Florjan Jurjevič (ostale fotografije)

 

Kovačnica, kjer je koval hudičev hlapec

Kolpo je nekoč prepredalo kar oseminpetdeset jezov. Za njimi so stali mlini, žage in kovačnice. Vsega že davno ni več.


Tudi iz zadnje, Verderberjeve kovačije v Bilpi, ki sicer še stoji, že dobri dve desetletji ni slišati odzvena udarcev kladiva ali “norca” po žarečem železu.

Na obisku pri Mariji, enaindevetdeset letni vdovi zadnjega kovača Rudija Verderberja, izvem, da je kovačnico v letu njenega rojstva, ko se je vrnil iz Amerike, postavil “ajta” Matija, njen tast.

 

Čeprav samouk v tej obrti, je bil izvrsten in daleč naokoli poznan mojster. 

Ves cement za gradnjo in preostali material je znosil po strmi rebri od Lokvice na hrvaški strani, kjer je bila najbližja trgovina, in nato z lesenim “čunom” prepeljal preko Kolpe na svojo posest ob bregu omenjene reke in rečice Bilpe. Ta izvira pod visokim skalnim zatrepom, oz. skalo odmevov, kakor jo je poimenoval že Valvasor, ko je obiskal te kraje.

Iz nje je speljal žleb na veliko leseno kolo, ki je desetletja gnalo devetdeset kilogramov težko kladivo, t.i. norca za obdelavo večjih kosov železa. Tudi vse orodje in kovaške pripomočke je naredil sam. To je danes sicer zastarelo, a še uporabno. Obrt je bila donosna in pomemben vir dodatnega zaslužka družini, ki je kmetovala.

Delo je po drugi svetovni vojni prevzel sin Rudi, ki se je obrti izučil doma in v šoli v Celju, pove Marija. Kovačnica in časi, ko so k njim prihajali ljudje iz vseh koncev in krajev po izdelke, so v njeni zavesti še močno prisotni. Rada se vrača v te spomine, ko je v vasi in pod njihovo streho vrelo od življenja. Čeprav je garala na skopi zemlji in še možu pomagala pri kuhanju “vogance”, oz. oglja za ognjišče, v katerem se je kalilo železo za motike, sekire, kladiva, verige, ključavnice, dele vozov, plugov – so bili to zlati časi.


Izdelki so sloveli kot kakovostni in tudi sama sem lastnica male motike “na rogelce”, ki mi jo je podaril Rudi enkrat v osemdesetih letih, ko sem ga z mikrofonom obiskala kot nadebudna novinarka. Spomnim se hudomušnih oči, iz katerih so, kot se reče, gledali vražički. Kar pa niti ni čudno. Kljub številnim križem zgovorna Marija zna povedati, da so že “ajtu” nagajali “mali zeleni”. Ena od zgodbic o kovačnici pa omenja, da so pri obnovi našli navodila za izdelavo čarovniških metel, ki jih je koval, nihče drug kot hudičev hlapec.

Druga pripoved pa govori, da je vrag, preden so ga izgnali, imel domovanje v eni od štirih pozemnih jam osemdeset metrov visoke stene odmevov neposredno nad jezercem, kjer pride na dan Bilpa.

Sam objekt Verderberjeve kovačnice, ki že dolgo kliče po obnovi, sicer ni nek stavbarski dosežek. Zanimiva je njena notranjost z vsem ohranjenim orodjem in pripomočki. Kot že omenjeno, je vse Matijevo ročno delo s poznejšimi sinovimi izboljšavami. Je svojstven dokument časa, oz. obdobja, v katerem je nastala in delovala kovačnica ter iznajdljivosti in inovativnosti njenih lastnikov.

Zanimivi so veliki vitli, s katerimi so ob pogostih poplavah, ko je voda segala do oken, dvignili pod strop težko orodje.

Ko stopimo v notranjost, si zlahka zamislimo ritem norca in pričaramo odzven železa, ko je prevzemalo želeno obliko. Slišimo sopenje meha in vidimo, kako ob tem zažari oglje, vonjamo paro, ki se dvigne vsakič, ko razbeljeno železo pristane v vodi…

 

Avtor: Mojca Skender
Foto: Družinski album Verderberjevih, Mojca Skender

Pametno E-kolo za zdravo telo

Končno smo dobili v Kostel prvi dve pametni električni kolesi, ki so v zadnjem času zelo v trendu.

Prednosti E-koles so v doseganju daljših izletov in uživanju brez naporov. V kanjonu reke Kolpe si boljše sprostitve po prečudovitih pravljičnih poteh v okolici grada Kostela in v celotni dolžini reke Kolpe od Osilnice do Vinice skoraj ne moremo zamisliti.

Električna kolesa so v zadnjih dveh letih zelo priljubljena. Če ste že kdaj preizkusili vožnjo z njim, potem je zagotovo navdušila tudi vas. Vožnja s takšnim kolesom je namreč udobna in ekološka obenem, poleg tega pa je kolesarjenje z njim veliko lažje. Na kolesu resnično lahko uživamo, se zavedamo narave okrog nas, saj nam pri poganjanju pedal pomaga elektromotor. Zato so električna kolesa primerna tako za mestno vožnjo kot za vožnjo kjerkoli drugje.

Za nas mlade je E-kolo zanimivo predvsem zato da lahko dosegamo daljše izlete, premagujemo vse klance in ob tem noro uživamo. Za starejše, ki pa nimajo toliko kondicije ali pa imajo zdravstvene težave, jih bo električno kolo pomladilo že ob prvih prevoženih kilometrih, krajših turah ali daljših izletih. Zagotovo jim bo povrnilo vse njihove otroške radosti ki so jih kot mladi doživljali tudi sami na Rogovih kolesih iz bivše Jugoslavije, ki so bili v tistem času zelo popularni.

Kolesarjenje kot aerobna vadba: redna aerobna vadba je vsaj ena izmed najboljših, če že ne najboljša stvar, ki jo lahko naredite za svoje zdravje. Raziskovalci in zdravniki v študijah že desetletja poudarjajo, da aerobna telesna dejavnost ščiti pred boleznimi srca in ožilja. Električno kolo je odlična spodbuda, ki k lahki telesni vadbi vabi številne tiste, ki se drugače sploh ne bi odločili za gibanje.

 

Avtor: Florjan Jurjevič

Foto: Florjan Jurjevič

Nastavitev zasebnosti
Uporabljamo piškotke za vašo najboljšo uporabniško izkušnjo na naši spletni strani. Če nadaljujete z uporabo te strani, smatramo, da se s tem strinjate. Politika zasebnosti
Youtube
Sprejmite soglasje za prikaz vsebine od - Youtube
Vimeo
Sprejmite soglasje za prikaz vsebine od - Vimeo
Google Maps
Sprejmite soglasje za prikaz vsebine od - Google