Cengar. Kaj je to, se gotovo sprašujete.

Cengar pravimo domačini približno dvesto metrov dolgemu kanalu vklesanemu v kamnito strugo Kolpe, ki se v poletnih mesecih, oz. ob nizkem vodostaju, razkrije čolnarjem in drugim obiskovalcem te naše južne lepotice tam okrog Bilpe.

Več kot očitno je okoli pet metrov širok in dva metra globok kanal delo človeških rok. Gre še za eno malo znano , če ne celo pozabljeno zanimivost na 117 kilometrov dolgi poti  Kolpe od izvira v narodnem parku Risnjak v sosednji Hrvaški do izliva v Savo pri Sisku.

Kanal je bil narejen med leti 1790 in 1830, če sklepamo po terezijanskem in jožefinskem katastru iz omenjenega obdobja, ko so v habsburški monarhiji začeli razvijati vodne prometne povezave, da bi omogočili razvoj. 

Ideja je namreč bila, narediti Kolpo plovno za tovorni promet od Karlovca, oz.Siska pa do Broda na Kolpi.

Prijatelj Marko Rovan, poznavalec tehnične kulture, ki raziskuje zgodovinske vire o tem, pravi, da je ob vsem znanem, nujno vključiti še zdravo pamet in ekonomiko. Na Brodu bi na tovorne čolne, te bi navzgor vlekli voli, zato so ob reki na hrvaškem bregu naredili tudi škarpirano pot, ostanki so še vidni, naložili železovo rudo iz Čabra in jo prepeljali nizvodno.

S cengarjem so v živo skalo poglobili brzico reke, sicer pa so na njej postavili vrsto mogočnih jezov in tako dvignili vodostaj reke s sicer hudourniškim značajem.

Šlo je seveda za državno naložbo, ki so jo nedokončano ustavili zaradi spremembe prometne politike v monarhiji. Ta se je poslej orientirala na gradnjo makadamskih cest; tu so bili začetki železnice.

Gabriel Gruber, po njem nosi ime prekop, ki je še vedno v funkciji v Ljubljani in po katerem ga pozna večina Slovencev, je bil v tedanjem času upravitelj navigacijske direkcije, pod katero je sodila tudi plovnost naše reke.

Ob 200- letnici smrti je izšla monografija o tem vsestranskem jezuitu, fiziku, arhitektu in hidrotehniku. Njen avtor je naš kostelski rojak,  dr.Stanislav Južnič.

Znano je, da je Gruber za premagovanje jezov navzgor, izumil poseben tovorni čoln, žal pa v arhivih ni ohranjena skica le tega.

Za mogočnimi jezovi, ki torej nikoli niso služili namenu, za katerega so jih zgradili, so po letu 1800 zrasli številni mlini, žage in tudi kovačije. Nekateri so seveda bili tod že pred tem, a so stali za manjšimi jezovi, ki niso segali od levega do desnega brega reke. Nekaj bornih ostankov le teh je poznano dobrim poznavalcem in raziskovalcem tega prelepega prvobitnega delčka Kolpske doline.

Avtor: Mojca Skender

Foto: Mojca Skender (slika 1 in 2), Helena Toič (slika 3) 

Kostelska avantura z vodniki Društva lokalnih in regionalnih turističnih vodnikov ARGOS

Pred dobrima dvema tednoma smo se z vodniki društva lokalnih in regionalnih turističnih vodnikov  ARGOS (hvala Mateja za pomoč in zbiranje prijav) odpravili na študijski izlet.


V Avanturi Kostel smo želeli pokazati in predstaviti kar največ » MUST SEE« zanimivosti v teh, tudi nam, Slovencem, precej nepoznanih krajih. Zato sem izdelala kar naporen in po domače rečeno »na knap« urnik. Seveda smo na koncu zamujali za debelo uro, ampak nič ne de. Vodniki so trpežni, navajeni akcije, zato sem bila prepričana, da bomo speljali, tudi če bo treba z malo improvizacije. Pa je šlo, razen zamude, vse precej gladko in po načrtu.

Zajtrk v Lovskem domu v Kočah (hvala Klemen) nam je dal priložnost, da se malo spoznamo, poklepetamo, od kod kdo prihaja,  s kakšnim vodenjem se ukvarja, kako smo začeli mi v Avanturi Kostel.

Beseda je stekla kar hitro in smo bili že dobro uigran team za nadaljevanje poti proti bolj mračnim zadevam iz naše polpretekle zgodovine. BUNKER Škrilj. Za vse nas je bil obisk bunkerja neka nova izkušnja in ob zelo dobrem vodenju s strani Zavoda a Kočevsko (Nina hvala) smo izvedeli vse o bunkerju, Mihael, naš dragi gostitelj pa nam je že v avtobusu dobesedno naslikal kako je bilo v tistih časih na zaprtem območju v na Kočevskem.

Zanimiva izkušnja, smo bili vsi kar malo pretreseni, ko smo prišli ven. Zagotovo TOP zanimivost za turiste in obiskovalce teh krajev. Priložnost za izlete iz Ljubljane. Ali Slovenci dovolj vemo o teh krajih, ali sploh vemo, da bunker obstaja in da je odprt za obiske? Priložnost za vse nas, ki delamo v turizmu, da se zganemo…Vendar pozor, za obisk bunkerja se morate prijaviti najmanj dva dni prej, saj je to še vedno varovano območje.

Pred nami je bila precej dolga, slikovita ter ovinkasta pot čez Borovško cesto do Osilnice s krasnimi, dih jemajočimi razgledi tudi na hrvaško gozdno divjino. Imeli smo srečo z vremenom, sonce, čist zrak in dobra družba. Sprehod do cerkvice Sv Ana, hitro nazaj v bus…, itd.

Moram priznati, da sem že veliko potovala, predvsem po svetu, zdaj bom malo več po Sloveniji in takšnega vodenja s podatki, prepletenimi z zgodbicami, vražami in legendami nisem še nikoli doživela. Mihael, še enkrat, naš skupen poklon.  Vsak kraj na širšem Kočevskem  ima svojo zgodbo, znanega Slovenca, ki se je rodil v teh krajih ali zanimivost samega kraja. Z eno besedo fascinantno.

In ker so vodniki zagotovo najbolj zahtevna publika, sem dobila potrditev, saj so bili vsi navdušeni. Najbolj me je veselilo, da smo vsi sodelovali pri  vodenju, spraševali, diskutirali, verjamem da si vsak vodnik pri vodenju želi interakcije z gosti ( seveda ne preveč).

Na kosilo smo že zamujali, gospa Ana nas je malo okarala, a čušpajz in jabolčni zavitek sta bila top, kot vedno. Turistična kmetija Padovac leži v idiličnem okolju v Selu pri Kostelu. Gospa Ana je odlična kuharica, na kmetiji pa oddajajo tudi sobe in ponudijo gostom domače jedi. 

Po kratkem počitku in sproščenem pogovoru ali meditiranju pod drevesi smo se po  cesti spustili do gradu Kostel, ki se mogočno dviga na pečini nad gozdovi in okljuku Kolpe.

Mihael nam je po poti povedal vse o zgodovini gradu, menjavi lastnikov in gospodarjev, zanimiva pa je etnološka zbirka, ki so jo zasnovale in pripravile predstavnice društva kostelskih žena Nežice, pod okriljem ge. Mojce Skender, domačinke, bivše  novinarke in publicistke. Gospa Mojca sedaj tudi z možem živi na Grajski pristavi na  krasno preurejeni domačiji njenih staršev. O sami zbirki si lahko preberete v Mojčinem  prejšnjem blogu. Neverjetno, kako so gospe aktivne in kako različna znanja in veščine imajo, da se krasno dopolnjujejo.

Vročina je še kar pritiskala, tudi mi smo že komaj čakali, da se dobesedno vržemo v Kolpo. Pred tem pa nam je po poti Mihael povedal zgodbo ali dve… med drugim smo si ogledali še  Bilpo ob Kolpi. “Nad vasjo je pečina, pod pečino pa v skali vražja stopinja. Belokrajnci pripovedujejo, da je bival nekoč v Bilpi krojaček Matej, ki je imel polno kajžo lačne dece. Kadar je lakota najhuje pritisnila, je šivavec, objet od vsega hudega, zaklel: Vrag vzemi lakoto in deco!” Kako je šla zgodba naprej pa vam povemo ob tolmunu, ko boste z nami obiskali te kraje.

Končno rafting. Gospodje, ki so nam pripravili rafte, so bili zelo potrpežljivi, saj smo še vedno zamujali debelo uro. Utrujenost se je v čolnu na Kolpi kmalu razblinila, začeli smo uživati v tišini, misli so se zbistrile, upočasnile, vsak je doživel Kolpo po svoje, tudi vročina se je počai umikala hladu, ki je prihajal z obeh strani gozdov slovenske in hrvaške strani. Edino ta presneta zelena ograja nas je zmotila vsake toliko. Vodomec na levi, race na desni, čaplja pa nas je spremljala celo pot. Mateja je rekla: “TOP!”

Reka je v tem spodnjem delu mirna, primerna za vsakogar. Vsekakor pa pohvale  Janezu, ki je sam krmaril čoln prve skupine, druga grupa pa smo bili kar »na ziher« z vodnikom Kolparaft-a.

Vsi smo se strinjali, da smo to potrebovali in se na koncu vidno utrujeni skobacali nazaj v avtobus ter jo mahnili ob Mihaelovih novih zgodbicah in zanimivostih proti Kočevju in Ribnici, kjer nas je Mihael zapustil, verjamem tudi že brez glasu.

Moram se zahvaliti tudi našemu šoferju Asmirju iz Nomaga, ki nas je potrpežljivo čakal in varno vozil, tako da smo prišli tik pred iztekom dovoljenega časa vožnje na Dolgi most.

Kakor je napisal Janez, je bilo naporno, iz enega izleta bomo lahko črpali možnosti in predloge za kombinacije za naslednje.

Hvala vsem udeležencem za družbo in odzive, ostali pa ste vabljeni, da se podate  v avanturo z Avanturo Kostel.

Mateja: »Samo mi, sproščujoča narava, gostoljubni domačini ter družba sramežljivega vodomca  in  skrbne sive čaplje. Si človek lahko zaželi še kaj več le dve uri vožnje iz glavnega mesta?«

Dragan: »Dolga leta so bila podzemna bivališča, ki so bila v času socializma narejena za slučaj nuklearne vojne, zame velika skrivnost, zato je obisk le teh zame predstavljal nekaj posebnega. 

Rafting na Kolpi pa je pravo nasprotje tega doživetja, ki pa izlet naredi še bolj čaroben, saj nas je katarzično očistil temnih misli na kataklizmično podobo morebitne vojne. V objemu narave smo lahko pozabili na vse skrbi.«

Janez: »Meni do sedaj ne dovolj poznani deli Slovenije – kakšna lepota in zgodovina. Čeprav je bil dolg dan, je imela vsaka minuta svoj smisel. Vračal se bom sam in upam, da tudi z gosti!«

 

Avtor: Eva Strohmaier

Sledi Časa – etnološka zbirka na Gradu Kostel

Kulturna dediščina je povsod po svetu pomembna sooblikovalka turistične ponudbe. Zavedanje o tem je prisotno tudi v Društvu kostelskih žena, kjer vestno negujemo tradicijo.

Zadnji obsežen projekt, ki smo ga uspele uresničiti ob pomoči poznavalcev, je etnološka zbirka. Trenutno obsega 160 predmetov iz vsakdanjega življenja naših prednikov iz obkolpskega območja od Osilnice, Kostela do Vimolja v Poljanski dolini.

Dediščino neusmiljeno izpodriva sodoben način življenja in vse prepogosto, ne zavedanje o njeni vrednosti ter posledično, neprimeren odnos do starega. Tako za vedno izginjajo pomniki nekega časa in življenja, dokazi o obstoju in izkušnjah rodov pred nami.

Predmeti, ki smo jih zbrale, restavrirale in uredile po sklopih, ki jih je narekoval zbran material, so dragocen prikaz nekdanjega kmečkega doma, neprecenljiv del kulturne dediščine Kostela in širšega območja ob zgornjem toku Kolpe.

Zbirko, naslovile smo jo Sledi časa, tvorijo pohištveni predmeti s poudarjeno uporabno funkcijo. Poleg kmečkega orodja za poljedelstvo in živinorejo ter orodja rokodelcev so v njej množično zastopani predmeti za vsakdanja gospodinjska opravila.

Krasijo jo ročna dela, oz. lanene tkanine, vezenine in čipke, s katerimi so naši predniki zaljšali svoja po večini skromna domovanja. Zbirka zato predstavlja tudi del bivalne kulture. V njej ne manjkajo simboli ne le lokalne, ampak slovenske identitete, zibelka, skrinja, kolovrat, nečka….

Zbrani predmeti so v razponu 150 let, oz. od začetka 19. pa do sredine 20.stoletja.


Najstarejši del predstavlja črna kuhinja.

V društvu, kjer nadaljujemo z zbiranjem in urejanjem etnološkega gradiva, zasledujemo več ciljev, in sicer delamo za skupno dobro, hkrati želimo doprinesti h krajevni prepoznavnosti in pustiti sled v okolju, v katerem živimo in iz katerega izhajamo.

Gre za naš doprinos k ohranjanju dediščine in k trajnostnemu turizmu.

Trenutno je še na ogled v eni od soban gradu Kostel in po odzivih na družabnih omrežjih, je dosegla svoj namen.

Avtor: Mojca Skender

Foto: Mojca Skender

Študijski izlet po Kočevskem

V Avanturi Kostel pripravljamo študijski izlet v sodelovanju z Društvom lokalnih vodnikov Slovenije.

Torek, 10.8. 2021

  • Obiskali bomo ekološko kmetijo  Kocijančič in si ogledali najnovejše trende v tem  segmentu
  • Obiskali bomo hodnike Bunkerja  Škrilj  in izvedeli vse o polpretekli zgodovini v času zaprtega območja na kočevskem
  • Mini rafting za sprostitev in malo adrenalina
  • Sprehod po poti Mikulinovega vraga med stoletnimi jelkami
  • Kosilo na turistični kmetiji s tradicionalnimi jedmi in zaslužen počitek
  • Grad in ogled gradu ter etnološke zbirke, ki so jo pripravile »Nežke« v društvu kostelskih žena
  • Zaključek in odhod domov

Namig za družinski izlet?

V teh poletnih mesecih, ko se je virus skril v predal oz. ko nas že mediji in stroka svarijo pred novo pandemijo, smo vsi v krču in se nam  mudi, kam bi šli do tistega dneva D, ko naj bi nas spet zaprli med štiri stene. Težko je prenašati te napovedi in projekcije, ko pa smo sredi poletja, željni sprostitve in novih doživetij. Vsaka družina ali posameznik si organiziramo ta čas po svoje. Nekateri hitijo vnočit bone še od lani, v kombinaciji z novimi in dobrimi idejami se lahko preživi kar pošten vikend. Novi  boni pa so morda tudi priložnost, da jih vnovčite na čisto svojem izletu, ki si ga boste organizirali in izmislili sami. In bo samo vaš. Izkušnje pa boste delili s svojimi prijatelji, tako kot jih jaz delim na izletih ali potovanjih, na katerih sem videla in doživela marsikaj lepega. V Kostelu vam to gotovo ne bo težko.


Z otroki ali brez boste našli veliko zanimivosti iz polpretekle zgodovine, nekaj o običajih, predvsem pa prečudovito in neokrnjeno naravo, kjer se boste lahko ohladili, tudi če ne skočite v Kolpo ali padete vanjo s čolna na raftingu.

No, pa pojdimo kar od začetka. Celodnevni izlet ali vikend. V obeh primerih si naredite načrt. Za tiste, ki si boste vzeli ves vikend, predlagam, da si vzamate čas ob poti do Kostela. Na cesti med Ribnico in Kočevjem zavijete na Kočevsko reko in peljali se boste, po moje, eni najlepših cest med gozdovi v Sloveniji. Bodite pozorni na »50 odtenkov zelene«. Balzam za oči. Kmalu boste prispeli v Gotenico, eno najlepših vasic na tistem koncu. Do nedavnega je bilo to zaprto območje zaradi vojaških objektov v prejšnji skupni državi. Navezujoč se na polpreteklo zgodovino, so pred nekaj leti odprli za javnost bunker Škrilj pri Kočevski Reki in priporočam, da si ogledate, kaj vse so počeli vojaški veljaki v Jugoslaviji. Super zanimivo. Vendar pozor. Za ogled se morate vnaprej naročiti na TIC-u v Kočevju. Nekaj dni prej.  Ogled bo trajal približno 2 uri.

Če vas bo zamikal dober zajtrk, se pred ogledom bunkerja ustavite na ekološki kmetiji Kocijančič in morda vam bodo postregli z zajtrkom, vsekakor pa se splača videti proces molže in kupiti kakšen dober sir ali jogurt. Priporočam sir s čilijem.  Carski. V Kočevski reki je potem zbor za ogled bunkerja ali pa jo pičite naprej v Kostel. Cesta do Kostela je še vedno zelo lepa, sledite pa smeri Petrina na odcepu.

Kaj se v teh vročih dneh kar samo ponuja na vseh slovenskih rekah ? Rafting. Na spletu lahko najdete kar nekaj ponudnikov raftinga na Kolpi. Izbiro prepuščam vam, priporočam, da obrnete telefon preden greste in preverite vodostaj pri ponudnikih, ki jih najdete na spletni strani TIC Kostel.

Za manj adrenalinske navdušence predlagam enostavno kopanje v čisti in prijetno topli Kolpi na enem izmed kopališč. Popoldne pa sprehod po poti Mikulinovega vraga, ki je lepo označena in v hudi vročini se bo prijetno prilegel hlad gozda. Do začetka poti pridete po cesti, ki vodi do gradu Kostel in tam na parkirišču pustite svojega jeklenega konjička ali kolo, če ste na kolesarki turi. Pot vas pelje tudi do turistične kmetije, kjer vam bodo prijazno pripravili domače dobrote, postregli z domačim jabolčnim sokom… Turističnih kmetij je kar nekaj. Google vam bo spet pomagal.

Ko se boste ohladili in najedli ter se vrnili na parkirišče pa vas čaka še vzpon na mogočen grad Kostel, ki s svoje pečine nad Kolpo vabi obiskovalce in buri domišljijo. Grad so pred nedavnim renovirali, lepo uredili, dopolniti tudi z etnološko zbirko. Ta razstava je delo Društva kostelskih žena, ki so zelo aktivne in so z vztrajnostjo ter svojim prostim časom zbrale in restavrirale predmete za razstavo. Res čestitke. Gospe so zelo aktivne na več področjih: ročna dela, izdelava domačih marmelad, namazov, itd. Prihajajo iz različnih poklicev in vsaka od njih je prinesla v društvo svoje znanje, ki ga nadgrajuje in z veseljem deli. Otroci se bodo z zanimanjem podali na dogodivščine v Escape room, ki je tudi opcija doživetja na gradu. Seveda, če imate čas in cel vikend.

Po ogledu gradu se lahko odpeljete tudi do Osilnice, ki leži prav na meji s Hrvaško in si privoščite dobro kosilo v znani gostilni ob Kolpi, če se niste ustavili na turistični kmetiji in vas lakota že pošteno grabi. Tudi samo kava bo v redu. Krasen razgled na Kolpsko dolino, otroci pa se lahko še preizkusijo v mini adrenalinskem parku. Pot domov si načrtujte čez Kočevje, kjer je »must« ogled stare kamnite cerkve in starega jedra Kočevja, ki letos praznuje častitljivih 500 let.

No, za tiste, ki pa boste ostali dlje, pa še nekaj namigov. Nastanitev na območju Kostela je kar nekaj, našli jih boste na spletnih straneh TIC-a Kostel. Nekatere namestitve poleg samih sob ali apartmajev ponujajo tudi različne programe. Z  otroki ne boste zgrešili pri domačiji, kjer vas bodo lastniki naučili peke kruha, organizirali tudi igre pobega, skratka animacija za celo družino. Ne manjka tudi namestitev, kjer ponujajo sprostitve, duhovne vaje, vodenja po gozdnih poteh itd.

Kolesarske oz. športne družine pa si boste lahko sposodile kolesa, takšna in drugačna, celo električna. Po brezpotjih ali po panoramskih cestah ali močno v hrib.

Če vas zanimajo naše pridne čebelice in pridelava medu, lahko obiščite čebelarja. Če se želite preizkusiti v lončarjenju, izvolite. In še veliko več. V Kostelu imamo vse to.

Da pa vam na bo treba skrbeti za nič od zgoraj omenjenega, pridite z nami, z Avanturo Kostel na izlet, skupinsko ali individualno. Pišite nam na info@avantura-kostel.si, ali pa nas spremljajte na www.kostelska-avantura.si.


Torej,  razlogov več kot dovolj, da sprejmete odločitev in se podate v prelepo Kostelsko pokrajino.

 

Avtor: Eva Ocvirk

Foto: Žiga Marin

Kako pa kaj pri vas na Mačkovi farmi?

Po pravici povedano, sem bil nad vprašanjem sošolca Roka osupel. Seveda smo Kočevarji vedeli, da velik del naše občine prekriva območje, kamor brez zelo dobrih razlogov nismo imeli dostopa. Marsikomu je bilo tudi znano, da ima močni mož slovenske politike Ivan Matija na Kočevskem glavno besedo. A za nekakšno farmo, in to povrhu še Mačkovo, se kljub državnemu kmetijstvu, ki je bilo v naših krajih prisotno bolj kot drugje, vseeno nismo imeli. V Ljubljani, kjer sem obiskoval srednjo šolo, pa so na to nekateri očitno gledali drugače. Šestdeset kilometrov lahko perspektive zelo spremeni.


Če bi z eno besedo skušal povzeti bistvo nekdanjega zaprtega območja, bi to bila beseda strah. Iz strahu pred Sovjetsko zvezo in njenimi zavezniki so namreč po sporu tedanjega jugoslovanskega voditelja Tita s sovjetskim liderjem Stalinom začeli nastajati zaščitni objekti za politična in vojaška vodstva. Največji in najpomembnejši seveda v osrednji Bosni, kamor bi se po strateški predpostavki ob napadu umaknila glavnina oboroženih sil in vrh države. Bunkerje pa so za svoje potrebe gradile tudi republike. In tako petdeseta leta minulega stoletja zarezala tudi v Kočevsko.

Slednja sicer ni bila prva izbira, Rove so v podzemlje graditelji najprej zavrtali v širši okolici Grosuplja. Ko so tam, bojda zaradi vdorov vode, dela ustavili, pa se je Maček, ki je bil za slovenske bunkerje pristojen, odločil projekt nadaljevati na Kočevskem. Razlogov za takšno odločitev je imel več, ob obsežnih gozdovih in ugodnih geoloških razmerah denimo tudi dejstvo da je bila Kočevska zaradi izselitve večjega dela nemško govorečega prebivalstva med drugo svetovno vojno, kakor je zapisal zgodovinar dr. Mitja Ferenc, pusta in prazna. In Maček je kraje, v katerih nekoč partizanil, gotovo dobro poznal.

V takšnih pogojih je v Gotenici bil zgrajen podzemni objekt visoke zaščite za slovensko politično vodstvo. Nedaleč od vasi Škrilj pa so delavci izdelali objekt za telekomunikacije, ki je danes odprt za javnost. Bunker, njegovo kodno ime je bilo K-35, je kajpada precej manjši od goteniškega, ki trenutno služi arhivskim namenom. Kljub temu pa med ogledom obiskovalec dobi lep vpogled v zmogljivosti našega gradbeništva na začetku druge polovice 20. stoletja. Pol kilometra hodnikov, ki so jih delavci izkopali v pobočje, preseneča s solidno izvedbo, obenem pa človek skoraj nima občutka, da je globoko v podzemlju, na najglobljem mestu več kot sedemdeset metrov pod površjem.

A četudi naj bi bunkerji varovali pred atomskim napadom, pred strahom niso mogli. Strahu pred agresorjem, pa naj bo z vzhoda ali z zahoda, se je pridružil še strah pred vohuni. Zato je četrtina občine Kočevje, ki je tedaj merila okoli osemsto kvadratnih kilometrov, oblast zaprla. Območje Gotenice in Škrilja tako rekoč nepredušno, drugi predeli so ostali nekoliko bolj, a še vedno zelo omejeno, dostopni. Na zaprtem območju so bile porušene vse cerkve, iz več vasi so izselili prebivalce, tudi posamezna pokopališča so bila zravnana z zemljo. Maček je s svojim vplivom dosegel, da je osrčje varovane cone brez njegovega dovoljenja ostalo tabu celo za jugoslovanske generale.

Kar je veljalo za generale, pa je bilo še toliko bolj v veljavi za civilno prebivalstvo. Kadar smo se domačini iz Kočevja in okoliških naselij odpravili na hribe nad mestom, smo pri zaporah na gozdnih cestah vedeli: do tu in nič dalje! Naprej se ne sme, naprej je zaprto območje! In ko je sredi osemdesetih let minulega stoletja nedaleč od Gotenice v gozdove strmoglavil helikopter s poveljnikom slovenske teritorialne obrambe in njegovima spremljevalcema, je ljudski glas seveda takoj vedel, da ni šlo za nesrečo, temveč je general z glavo plačal, ker je zašel v zaprto območje. Jasno, sestrelili so ga, potem pa ostanke helikopterja prenesli na »kraj najdbe«, se je šušljalo,še posebej, ker se nesrečneže kljub obsežni iskalni akciji, našli šele čez več dni.

Tako kot so bunkerji na Kočevskem začeli iz strahu nastajati in kakor je strah porodil zaprto območje, tako je bilo slednje s strahom torej tudi varovano. Verjetno so ga pristojni spodbujali celo namerno, saj so se še kako zavedali, da nima samo velikih oči, temveč je tudi najboljši stražar. V kolikšni meri je držalo reklo, da je znotraj votel, okoli pa ga nič ni, pa smo Slovenci in večina prebivalcev »Mačkove farme«, če si izraz še enkrat sposodim pri Roku, lahko začeli ugotavljati šele, ko je ob demokratičnih spremembah na začetku devetdesetih let politika dostop v Gotenico omogočila javnosti.

To pa je kajpak že druga zgodba.

 

Avtor: Mihael Petrovič, ml

Foto: Mihael Petrovič, ml

Kalički – Ko pokličejo zgodbe iz davnine

Kaliček je majhen kal. Za Kostel, oz.Trg, kjer ni tekoče vode, so bili dolgo edini pitni vodni vir. Njihove starosti pravzaprav ne poznamo, a ker je bilo območje izpričano poseljeno že v prazgodovini, sklepam, da vodne žile, ki so to omogočile, tudi segajo v tisto obdobje.

Pri nas so bili preprosti, skromni, obloženi s kamni, ki so preprečevali onesnaženje in po drugi strani, omogočali lažji dostop do vode.

Predniki so postavili gosto mrežo na mestih, kjer je bil stalen, čeprav skromen izvir. Zagotavljali so preživetje ljudem in živalim. Slednje so sicer gnali napajat na jarke in tudi kale. Eden večjih je bil po pripovedovanju na dvorišču grajske pristave. Stal je na mestu, kjer so po drugi vojni zgradili “šterno”. Na vodni vir, ki je napajal kal, smo naleteli pred leti pri sanaciji skednja.

Kalički, kolikor morda zveni čudno, so bili v Trgu aktualni še v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je v poletni suši presahnil vaški vodnjak s kapnico na dvorišču osnovne šole. Voda iz “šterne”, kjer je bil zadružni hlev, pa ni bila primerna za uživanje.

Najbližji kaliček je bil ” Pod kuhinjo”. O ledinskem poimenovanju se bom morda razpisala kdaj v prihodnje. Leži ob nekdanjem kolovozu in naslednji, od katerega ni več ostalo praktično nič, je le nekaj deset metrov naprej pod Nadvrtnarjem. Noben od njiju ni bil prav izdaten. Vodo smo zajemali s korcem ali punkom, kot smo rekli. V kaličku so bili pupki, oz.manjke po domače. Bili so, tako je trdil oče, indikator čistosti vode.

V poletni pripeki sta največkrat bila nezadostna tudi ta, saj se je voda ob zajemanju, zaradi prenizke gladine, povsem skalila. Včasih smo tudi takšno prinesli domov in na dnu posode se je nabrala usedlina blata. Nihče je ni zato vrgel proč. Za kokoši, zajce, muce in pse je bila dobra.

V največji suši smo hodili po vodo pod vznožje gozdnega pobočja na Konjivi, oz. Pri gavgah. Ne pri repliki teh, ki jih vidite danes, ampak tam, kjer so nekoč stali stari hrasti, katerih veje so grajskim služile za vislice, na katere so obsodili nepokorne podložnike.

Tu je voda vztrajala in še danes po brezbrižen uničenju kalička, se opazi s ceste v dolini srebrna sled. Do njega smo se spustili po strmi serpentinasti kozji stezi. Mama in vaške tetike so pogosto postavile lesene čebre, oz.škafe ob cesto, otroci pa smo jih napolnili z vodo prinešeno v kanglicah za mleko. Ženske so jih nato, podložene s “svitkom” iz blaga, na glavi odnesle domov. Voda je bila dragocena. Tako se je, na primer z “lugom” od pranja perila, poribal še lesen pod v hiši. In v vodi, v kateri se je na štedilniku prekuhalo belo perilo, je mama nato namočila pisana oblačila. Vodo se je cenilo in spoštovalo, saj je bila garancija za obstoj.

Kalička sta bila tudi v Bukovju, pri Mrzljevih in v Njivici in verjetno še kakšen.

Od dveh na Stelniku in vseh prej omenjenih je ostal povsem ohranjen in to v prvobitni podobi ter skrbno vzdrževan vse do današnjih dni, Rupetov kaliček, oz. Klaričev. Ta predstavlja dragoceno naravno in kulturno dediščino. Vse preostale je povozil čas in nekatere povsem vandalsko uničenje. S tem so utonile v pozabo tudi vse zgodbe in dogajanja, ki so se stoletja tkala okrog njih. Pozabilo se je “kovo je belo dregda življenje va Kostele” in kako trda je predla ljudem tudi za vodo.

Kaličke so skrbno čistili in vzdrževali tja do konca sedemdesetih let. Kmalu za tem so v hiše dobili javni vodovod. Kalički so utonili v pozabo.

Vznemirljiva se mi zdi misel, ki jo nosim v glavi, odkar sem se za stalno vrnila v Kostel, da bi jih morali obnoviti kot svojsko naravno in kulturno dediščino našega območja. Terjalo bi seveda več angažmaja in sredstev kot neko oživljanje izmišljenih bajeslovnih bitij. Povezani z urejeno krožno potjo bi pomenili dodano vrednost turistični ponudbi. Pridobili bi krasen prostor za druženje ali morda postanek sredi prvobitne narave v tišini. Ta je redka dobrina in naš pravi prijatelj, ki omogoča povezovanje s sabo in našim notranjim jazom. Ustvarili bi pogoje, da bi s ključi, ki jih nosimo v sebi, vstopili v sobe, kjer so skrivnosti večnosti narave.

To bi bil korak k ohranjanju dediščine in k trajnostni izrabi prostora. Ta je res prvinski in edinstveno lep z odprtimi pogledi na kanjon Kolpe, stari grad in gozdna prostranstva.

Ohranjenost prostora, v katerem so prepoznavne vse usedline preteklih dob, bi morali razumeti kot razvojno prednost.

Obnova kaličkov bi lahko imela tudi povezovalno vlogo med stalnimi prebivalci in ljudmi, ki imajo tu nepremičnine.

Vključili bi jih lahko v tematske učne poti, nekakšne učilnice v naravi z jasnimi poudarki na ohranjanju čiste vode, dediščine in varovanja avtohtonih živalskih in rastlinskih vrst. Skratka, zgradili bi nove sodobne vsebine.

Kalički zgovorno opominjajo, da je tudi naša generacija zgolj kamenček v mozaiku časa in zgodovine in da je naša dolžnost, da predamo, kar je vredno, zanamcem.

 

Avtor: Mojca Skender

Foto: Mojca Skender

Povsod je lepo …

Ta vsem dobro znan začetek slovenskega pregovora, ki se nadaljuje »… a doma je najlepše«, je bil v zadnjem letu neštetokrat potrjen in dokazan kot še kako resničen. Korona nas je dobesedno prisilila, da namesto letanja in pohajkovanja ter odkrivanja daljnih dežel, globoko vdihnemo lepote in danosti narave in krajev, v katerih živimo in ki smo jih v preteklosti zaradi zaslepljenosti z eksotičnimi deželami po krivici spregledali.

Človek je popotnik vsak dan znova, vsak dan je namreč lahko popotovanje zase. In prav o tem popotovanju med različnimi kraji in obdobji naj bo tale moj zapis.

Včasih so ljudje potovali, ker so pač morali iti »s trebuhom za kruhom«. Grki, ki se jim prvim pripisuje oznaka turisti so potovali, in sicer do različnih verskih središč, vsake štiri leta na športne prireditve-olimpijske igre. Sčasoma so se prav zaradi potreb po vmesnem počitku in okrepčilu pojavila gostišča in prenočišča. Nastale so znane trgovske in potovalne poti, Rimljani pa so na primer že uvedli tudi prve oblike katalogov in brošur.

Čas zaznamovan z različnimi oblikami in razvojnimi stopnjami turizma se je nadaljeval preko srednjega veka, ko so prevladovala potovanja na viteške in lovske prireditve in turnirje ter seveda romanja v znamenite verske centre, preko renesanse, ko so ljudje potovali zaradi  raziskovanja drugih kultur in dežel. Turizem, ki je bil namenjen izključno preživljanju počitnic in prostega časa pa se je začel razvijati šele v 19. stoletju.

In kako je danes? Prav vse oblike potovanja in turizma ostajajo in se nadgrajujejo še danes. Tudi danes se veliko ljudi odpravi na pot »s trebuhom za kruhom«, do pred enim letom seveda tudi na ogled pomembnih športnih ali kulturnih prireditev, na romanje v bolj ali manj znana romarska središča, na oddih ali pa aktivno preživljanje počitnic, na raziskovanje daljnih kultur, naravnih znamenitosti, umetnosti, jezikov, šeg in navad. Ja, res bi lahko ob vsem tem povzeli, da brez narave in brez ljudi, turizma ni. Celo znan slogan pravi: »Turizem smo ljudje«.

Tudi moje življenje je prepleteno s potovanji, pri katerih pa se (še) ne morem pohvaliti, da jih merim v neskončnih prepotovanih kilometrih in številnih dnevih dopusta ali počitnic. Priznam, v primerjavi z mojo generacijo sem verjetno prava zapečkarica, a vseeno sem videla kar nekaj sveta. Še bolj pa je zame pomembno tisto drugo potovanje. Potovanje skozi življenje, od enega do drugega izziva na osebnem, družinskem ali poslovnem področju. Ta potovanja so učenje iz znanj in izkušenj, učenje premagovanja ovir in pridobivanja zagona ob novih izzivih, nalogah in zaupanih odgovornostih. Zato vsak dan razumem kot potovanje zase in hkrati kot del velikega potovanja sedanjosti v prihodnost in za prihodnost.

Nikoli prej se nisem ukvarjala z vprašanjem, ali bi sprejela izziv in biti aktivna tudi v turizmu. To je bilo področje, za katerega bi lahko rekla, da je eno od tistih, o katerih nimam pojma. Kaj sploh je izvor besede turizem, sem se spraševala in iskala razlage. Poleg vseh tistih, da gre za pomembno gospodarsko panogo do tistih, da turizem pomeni odhod od doma za ne več kot leto dni z namenom oddiha, počitka, raziskovanja in odkrivanja sveta ali pa iz povsem poslovnih razlogov. Še najbolj blizu mi je razlaga, ki temelji na izvoru besede turizem, in sicer gre za francosko in angleško besedo »tour«, kar pomeni krožno gibanje ali krožno potovanje. Torej potovanje, ki se začne in konča doma.

Dana mi je bila priložnost in tako kot vse ostale doslej, sem tudi to sprejela z nekim novim elanom. Včasih je dobro podati se v povsem neznano (kot pri potovanju), a se vsake toliko vrniti v varen domač pristan (kot pri turizmu). In kaj meni osebno pomeni turizem? Najbolje ga lahko opišem kar z mislijo pisatelja Henryja Millerja: »Kdor neprenehoma odhaja in se vrača, je večno zasidran. A popotnikov cilj nikoli ni kraj, pač pa nov pogled na stvari.«

Pri Avanturi Kostel se bomo s sodelavci (ki imajo, mimogrede, precej daljšo in bogatejšo popotniško in turistično kilometrino) trudili, da boste radi z nami odkrivali v prvi vrsti čudovito čarobno naravo Kostelske pokrajine, izjemne ljudi odprtega srca, domačnosti in vedre narave, skrivnosti naravnih lepot ter kulturno-zgodovinske spomenike, ki pričajo o težkem, zelo preprostem, a hkrati duhovno bogatem življenju ljudi v teh krajih, iz katerih izhaja nešteto zanimivih in pomembnih osebnosti.

Zato zaključujem z malo prirejenim pregovorom: »Povsod je lepo, a najlepše je tam, kjer se počutiš kot doma.«

 

Lidija Čop, direktorica Avanture Kostel d.o.o.

Razkrit misterij cerkvice sv. Treh kraljev?

V središču slikovitega z ostanki srednjeveškega obrambnega obzidja obdanega zaselka pod starim gradom v Kostelu, stoji cerkvica sv. Treh kraljev.

Prvič je omenjena leta 1363 ob imenu grofa Otona Ortenburškega, ki je tedaj med drugimi, zagotovil sredstva tudi za njeno postavitev. Župnija je sprva imela sedež v Kostelu. Kje bi stalo morebitno župnišče, ni znano kot tudi ne, kdaj točno je bil sedež premeščen k Fari. Svoj čas, ko je bil grad v lasti pl. Langenmantlov, ki so zaznamovali poldrugo stoletje tukajšnje zgodovine, so v njej in grajski kapeli, pridigali protestantski duhovniki.

Danes znano podobo je dobila v 16. stoletju in usoda ji je bila naklonjena, saj je preživela vrsto turških upadov, ki so divjali tu čez, pa tudi požig gradu neposredno nad njo, ki so ga leta 1809 kot maščevalni ukrep zoper puntarske domačine, zagrešili Napoleonovi vojaki. Nekaj ran vidnih še danes na zunanjosti, je zadobila v 2. svetovni vojni.

Gotske proporce je delno izgubila z novimi okni in ometi. Pred vhodom stoji star glasniški kamen, s katerega je grajska in cerkvena gosposka, pozivala na tlako in razglašala “aktualne novice”. Mladim, ki so hodili sem k maši, je še dolgo služil “za uči metat”, oz. se ozirat po mladenkah, ki so se prikazale skozi vhodni “velb” v Trg.

Posebnost cerkvice je baročna zvončica, ki delno izstopa. V njej so tri line z dvema železnima in bronastim zvonom. Slednji z letnico 1653 je iz v 19.st. opuščene mavrške cerkvice. Še pred 2. svetovno vojno so ob praznikih nanje “kampenale” in moj dedek Jakob je bil po besedah starih vaščanov mojster potrkavanja.

Starejšo obliko zvonika in cerkve vidimo na Valvasorjevem bakrorezu. Notranjost je skromna. Dragocenost predstavlja kadilnica, menda najstarejša na Kranjskem. V njej občutimo tisti originalen starinski nadih, ker cerkvice na srečo še ni zajela evforija prenavljanja, lahko preberemo v Cerkve na Kočevskem nekoč in danes, avtorjev G. Zupan, M. Ferenc in F. M. Dolinar.

V glavnem oltarju sta izmenoma kip “Pieta” prinešen iz Zdihovja, nekoč in še danes zaprtega območja Kočevske in oljna slika sv.Treh kraljev, nepodpisano delo A.Goetzla.

Desni stranski oltar krasi podoba sv.Jožefa, v levem pa je darilo “grajskih”, oz.družine Gorjan ob hčerkini poroki leta 1932. Gre za dobro kopijo Rafaelove podobe Madonne del Granduca.

Strop v cerkvi je preprost, lesen, tla pa so ob vstopu v 21.st. morali zamenjati zaradi lesne gobe. In tedaj se je potrdilo, kar so vedeli povedati stari Tržani, da je pod njim par korakov od kropilnega kamna proti stranskemu oltarju, grob in v njem okostje. Da gre za duhovnika ali kakega grajskega oskrbnika, so sklepali.

Kak meter globoko obloženo jamo sem tedaj videla, ne pa tudi okostja, ki so ga delavci, tako je bilo rečeno, odnesli v Ljubljano.

Nanj sem pozabila vse dokler nisem v Južničevi Zgodovini Kostela 1500-1900 naletela, da so 11.decembra 1758 k poslednjemu počitku k cerkvi sv. Treh kraljev nesli graščakinjo Marijo Ano Androcha.

S. Južnič: “So ob baronici zakopali še kaj grajskih zakladov, ki čakajo nadobudne iskalce dragutin?”


V primeru, da gre za njen grob, so te, domnevam, našli že davno. Kljub stalni finančni stiski in zadolževanju, kar razberemo iz dopisovanja z možem, je premogla veliko. V zapuščinskem zapisu je natančen seznam, med drugim 150 kosov nakita, srebrn jedilni pribor, pa svilene in žametne obleke, pohištvo, oprava za konje, knjige in še mnogo tega.

Je misterij okostja, o katerem so pripovedovali v mojem otroštvu in nas celo strašili z njim, razrešen? Je kdo sploh proučil ali gre za ženski ali moški skelet in določil njegovo starost? Vprašanja, na katera nimam odgovora. Morda jih bo prinesla prihodnost.

 

Avtor: Mojca Skender

Foto: Ljubica Zemljak, Mojca Skender

Spodnji grad v Kostelu

Kostel, skromna vasica nad reko Kolpo – se ponaša kar z dvema grajskima razvalinama.

Impozanten delno obnovljen srednjeveški stari grad, kakor so ga poimenovali domačini, stoji vrh štiristo metrov visokega kamnitega prepadnega pobočja. Je širše dobro poznan in publiciran.

Mnogi, ki pridejo v Trg, to je v naselje neposredno pod njim in znotraj obrambnega obzidja, pa pogosto spregledajo t.i. spodnji grad, ki danes resda kaže kaj klavrno podobo. A njegova zgodovina ni zanemarljiva. Postavil ga je Laval Nugent štiri leta potem, ko je 1809 -tega Napoleonova vojska oplenila in razdejala starega.

V kostelskem izročilu ga je postavil grof Lužar. Vsaj tako je znal povedati moj ata in sosedova teta Mici.

Doktor Stanislav Južnič, avtor obsežne Zgodovine Kostela 1500- 1900 navaja: “Kostelsko posest in razvaline naj bi kupil baron Lusar, ki so mu domačini rekli Lužar. Ker dokumenti Lusarja ne omenjajo, gre mogoče za popačeno ime Lavala (Nugenta), lastnika Kostela vsaj od leta 1809”, ko je tu organiziral vstajo zoper francosko zasedbo teh krajev.

Gre za irsko plemiško družino, katere prihod v naše kraje ni dokumentiran, je pa lahko povezan z restavracijo nekdanjega imetja Frankopanov, domneva Južnič.

Laval Nugent je na Hrvaškem kupil več posesti in naredil zavidljivo vojaško kariero.

Spodnji grad je bil v resnici enonadstropna palača, ki so jo pozidali med štirioglatim stolpom, pod katerim je bil kamnit velban vhod v Trg in obrambnim okroglim stolpom, zaradi česar je zgradba dajala videz gradu. 

Po letu1861 je v njem vsaj občasno bival njegov najmlajši sin Artur. V zvezi z njim je ohranjenih kar nekaj žgečkljivih družinskih legend, da tu ni lovil le divjadi. Zakonskih otrok ni imel, dve mladi služkinji pa naj bi povili njegova otroka. Prva, ki je prihajala iz Stelnika (!), je bila pozneje poročena Rački in druga Krkovič v Suhorju, kjer so možu dali posest in župansko funkcijo. Potomci le teh se zavedajo porekla. Svoj čas je bila v lasti enega  teh gostilna Grof kot svojstven spomin na tiste davne čase.

Na gosposki posesti pod gradom so bili svoj čas dobro vzdrževani sadovnjaki, katerih klaverni ostanki so  še živi. Poleg jabolk, ki so jih dostavljali na Reko, v Trst in na Dunaj, je še v mojem otroštvu tu raslo več vrst česenj, murve, domači kostanj, jagodičevje in tik ob okroglem stopu, mogočna lipa, kjer so domačini nabirali cvetje za čaj.

Na pragu 20. stoletja je Albert Nugent grad in celotno posestvo prodal reškemu veleindustrialcu Neubergerju, ta pa ga je predal hčerki in zetu , inženirju Gruenwaldu. Pozneje sta se preimenovala v Gorjan. Slednji velja za začetnika industrializacije v Kostelu, saj je v Pirčah zgradil parno žago in do nje iz gozdov Stružnice, tovorno vlečnico. Propadel je v obdobju svetovne gospodarske krize. Vmes je par let imel v najemu grad in okoliško zemljo Anton Kajfež, sin kostelskega rojaka, veletrgovca in industrijska iz Kočevja. Ta je stavbo posodobil in zgradil kurnike, katerih temelji so še vidni, in sicer eden pod cesto pri črni leseni koči ter preostala dva v Mlaki. Posel ni stekel, zato je vse opustil.

Gorjan je potem grad skupaj z gozdom Krajc leta1935 prodal ruskemu plemiškemu paru, ki se je iz domovine umaknil po oktobrski revoluciji. Pri domačinih sta ostala zapisana v dobrem spominu. Ata mi je povedal, da je pri njiju zaslužil kak dinar in priboljšek. Soseda Mici pa, da je gospa imela zelo rada njeno sestro Nežko, ji sešila kako oblekico za v šolo in ji pokazala osnove šivanja. Kaj je zapečatilo njuno usodo in kako sta končala, ni znano. Njuno kostelsko domovanje so tik pred kapitulacijo Italije, požgali partizani.

Belocvetova je bila velika ljubiteljica rož. Domačini so iz nekoč njenega vrta, ta je bil tako kot vsa posest po osvoboditvi nacionaliziran, še leta izkopavali vrtnice in grmovnice. Tudi pri meni cveti damaščanka ter jasmin, ki na svojstven način pričata, kako trdoživo je lahko življenje, saj sta  v podrasti in grmovju preživela dolga desetletja popolne zapuščenosti.

Spodnji grad so nato v petdesetih letih minirali, tedaj je padel tudi velb in mogočni dimnik . Spomnim se tistega dne in glasnih vzklikov minerjev “fajer”. Kamenje so uporabili na obkolpski cesti in za obnovo grajske pristave, ki je postala zadružni kombinat.

Ko bi kamen znal govoriti…si predstavljate,  kakšnim zgodbam bi lahko prisluhnili v Kostelu.

 

Avtor: Mojca Skender
Foto: Biserka Ofak (razglednice gradu pred letom 1943);
Foto: Svete, Kočevje (kolaž 3 črnobelih fotografij);
Foto: Mojca Skender

Nastavitev zasebnosti
Uporabljamo piškotke za vašo najboljšo uporabniško izkušnjo na naši spletni strani. Če nadaljujete z uporabo te strani, smatramo, da se s tem strinjate. Politika zasebnosti
Youtube
Sprejmite soglasje za prikaz vsebine od - Youtube
Vimeo
Sprejmite soglasje za prikaz vsebine od - Vimeo
Google Maps
Sprejmite soglasje za prikaz vsebine od - Google