Velikonočni žegen v Kostelu

Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ki ima tako kot mnogo drugih, korenine predkrščanski dobi. V Kostelu rečemo veliki noči vezem.

Zadnjo nedeljo pred praznikom se nese k blagoslovu butare. Vsebujejo  vejice oljke, drena, mačice, bršljana lepo okrašene s “panklce”, to je trakovi krep papirja in vsaj v Kostelu, so v njej tri leskove šibe. Z njimi se je gnalo “blagu” na pašo, da je ostalo zdravo in ubogljivo.

Vejice iz butare se je včasih, ponekod še danes, pritrdilo na hišna vhodna in hlevska vrata ter postavilo v “bohkov kot” za varovanje domačije pred hudo uro.

Pred praznikom se mora počistiti hiša in v četrtek pred veliko nočjo, je zadnji dan za delo na zemlji. V petek se pripravi “žegen”. Zloženega v jerbas, oz. košar kot rečeno pri nas ter pokritega z najlepše vezenim prtičkom, se ga skupaj z lesno gobo pritrjeno na žico, v soboto odnese v cerkev. V žegnu so same dobrote, ki simbolizirajo Kristusovo telo, trpljenje in njegovo vstajenje, to je šunka, slanina, kruh, potica, pobarvana jajca, hren. Za žegen v naših koncih pa velja, da mora obvezno vsebovati “želodac”. Ta velja za našo najbolj značilno kulinarično specialiteto in hkrati svojstven test spretnosti in sposobnosti za gospodije. Ne vem, če  še vedno velja, a iz rosnih let pomnim, kako stresno, če ne sramotno je bilo zanje, če je počil.

Veliko modrovanj je sledilo “tragediji”. Ena od bolj izkušenih sosed je menila, da je bil preveč “nafilan”, druga, da je v masi ” marat preveč germa “, tretja ugibala, da je “vre jajca preveč sklofala”, naslednja je pripomnila, da ga je  “pozabela bobro prepikat”.

Običajno mlada še neizkušena gospodinja pripeta na besedni vaški pranger pa se je branila, da je bil “želodac /črivu”, zanič, da ji nagaja ” šporget”, da ima slab “ror”…

Nadev za kostelski želodec se pripravi iz na male kockice narezanega nesvežega belega kruha prepojenega z jajci, slanine, prekajene šunke, oz.zarebrnika in malo kvasa. Po okusu solimo in popramo. Z njim primerno napolnimo posušen in več ur pred uporabo v vroči vodi namočen želodec ali danko. Peče se ga glede na velikost približno dve uri. Medtem ga večkrat prepikamo z zobotrebcem. Žegen se poje skupaj z “lukom” za nedeljski zajtrk, zadnja leta tudi po kosilu, ko se zbere vsa družina za domačo mizo.

Običaj negujejo, podobno kot božič, verni in neverni.

 

Avtor: Mojca Skender

Foto: Mojca Skender

Čas ne teče povsod enako hitro ali kako je Valvasor doživel Kostel

Pokrajina ob Kolpi s Kostelom v središču je približek raja za vse, ki cenijo mir in neokrnjeno prvobitno naravo. Gre za dediščino spleta geografskih in zgodovinskih okoliščin, ki so temu prostoru prizanesle z nebrzdanim razvojem in industrijo. Po eni strani je to prekletstvo, po drugi pa dobrobit za turizem, ki tu pričenja na široko razprostirati krila.

Grad je središčna točka okrog katere se vse vrti. In tako je že od pamtiveka, povedo domačini. V pisnih virih je omenjen prvič leta 1336, čeprav je gotovo stoletje starejši.

O njem se je prvi razpisal polihistor J.V. Valvasor v znameniti Slavi vojvodine Kranjske (1689), ki predstavlja temeljni kamen slovenske zgodovine, oziroma v njej je zajeto vse dotedanje vedenje o naši deželi.

V Kostel je prišel pet let pred tem, to je v času, ko je bil grad še v lasti barona Franca Adama pl. Langelmantla, zadnjega svojega rodu na Kranjskem.

Valvasor je svoja opažanja strnil prav duhovito:

“Ta grad je krona vrh visoke koničaste gore, ki je iz samih skal. Je velika in čedna stavba. Čeprav leži visoko, nima ne lepega ne širnega razgleda. Tega mu jemljejo povsod naokrog ležeče gore, ki ga obdajajo.”

Danes zveni prav ironično, da turistični delavci poudarjajo lepe razglede z vrha gradu. Drži pa, da se iz vseh okoliških hribov odpira enkraten pogled na grad.

“Pod vznožjem gore teče reka Kolpa, ki hiti proti Hrvaški. Če hočemo navzgor h gradu in vanj, moramo skozi Trg. Pot gre strmo navzgor in da bi si olajšali hojo, so v skale vklesali stopnice za lažji vzpon. Prav tako mora tisti, ki hoče v Trg, pošteno dvigati noge, kajti ta leži, čeprav pod gradom, kljub temu dovolj visoko na prsih hriba. Zato tu ni nič ravnega, vse je hribovito in pokrito z veliki skalami.

V Trgu ni mnogo hiš in tistim maloštevilnim ni očitati razkošja, so prav neznatne. Kljub temu je obdan z mogočnim obzidjem in stolpom. Kakor je že malo stanovanj, je tu vendar župna cerkev.”

Kdor je bil v Kostelu ali Trgu po domače, lahko samo potrdi, kako avtentičen je ostal ta prostor. Prav podoživimo lahko Valvasorjevo izkušnjo izpred treh in pol stoletij.

Avtor: Mojca Skender
Foto: Mojca Skender, Valvasorjev bakrorez

 

 

Ob dnevu žena

Noben cvet ni tako lep kot ženska,

noben vetrič ne piha tako nežno kot je nežna ženska,

noben kamen ni tako trd kot je trdna ženska,

noben vihar ne prenese toliko dežja, kolikor solz pretoči ženska

in nihče ne premore toliko ljubezni kot jo ima v sebi ženka!


Spoštovane žene, gospe, dekleta in dame! 

S čudovitimi besedami neznanega avtorja vam čestitamo ob vašem prazniku – Dnevu žena – in vam želimo obilo notranje lepote, radostne nežnosti, odločne trdnosti in brezmejne ljubezni.

Ekipa Avantura Kostel

Najino “havziranje po Kostele”

Že sam naslov našega bloga »hauziranje po Kostele« pomeni v narečju domačinov, da hodiš od hiše  do hiše, tako kot so hodili krošnjarji v preteklosti in si s prodajo različnega blaga zaslužili dodaten krajcar, saj razmere v Kostelu niso bile idealne za preživetje.

Najino hauziranje pa je bilo in še bo malo drugačno. V agenciji Avantura Kostel smo si zadali nalogo, da približamo kostelske lepote širši Sloveniji in tudi tujim obiskovalcem. Za začetek smo morali spoznati tamkašnjo naravo, ljudi in običaje. Lidija je že prej z idejnim vodjem projekta gospodom Darkom Klaričem, ki izhaja iz teh krajev, večkrat obiskala Kostel, predvsem ko se je začela obnova Stelnika, stare kostelske domačije.

Obnova je že skoraj pri koncu in kmalu bodo prvi obiskovalci lahko uživali v razkošju narave in interiera. Sedaj sva že skoraj stari znanki Kostela in bi lahko rekli, da redno »hauzirava po Kostele«. Najin namen je spoznati ljudi, običaje, zgodovino ter kulturno in naravno dediščino teh krajev. Si bo marsikdo po tihem mislili, saj tam pa ni nič za videti, voda in grad. Daleč od tega. Na tako majhnem območju je toliko zanimivosti, toliko stvari se dogaja. Spoznali sva zanimiv par, ki se ukvarja z raftingom že več kot 20 let in turisti prihajajo iz cele Evrope. Marsikatero sočno zgodbico iz teh doživetij sva slišali. Pa več morda kdaj drugič, ko se bova posvetili samo raftingu.

Mihael in Petra (oba tudi lokalna vodnika) sta neusahljiv vir zgodbic, običajev in zgodovine, ki morda niso nikjer zabeležene. Verjamamo, da bodo tudi naši gostje z veseljem poslušali njuno zanimivo vodenje. Če greva nazaj na najino havziranje sva tudi obiskali par, ki je obnovil staro hišo, organizira delavnice peke kruha, igro pobega, igre na prostem,… pridelujeta pa tudi  jabolčni sok, ki je seveda poleg Kostelske rakije tipična kostelska pijača. Pa ne bomo samo o pijači, bliža se velika noč in takrat se v Kostelu pripravlja kostelski želodec. Oglasili sva se na turistični kmetiji Padovac, kjer nam bo gospa pripravila poleg kostelskega želodca še čušpajz, zavitek… Se že veselimo degustacije teh kostelskih dobrot in izkušnje bomo seveda delili naprej. V svoj dom nas je sprejela tudi gospa Mojca Skender, domačinka, ki živi na čudovito obnovljeni domačiji pod gradom Kostel in ima tako rekoč razgled iz domačega okna na mogočni grad. Takšne, z ljubeznijo in neizmernim okusom opremljene hiše, moram reči, da še nisem obiskala. Balzam za oči in počutje. Seveda je gospa Skender s svojimi izkušnjami na področju novinarstva in predvsem kot domačinka velika poznavalka običajev in zgodovine , tako rekoč zakladnica znanja o Kostelu in Kostelcih. V čast nam je, da bo z delila svoje misli in znanje tudi z Avanturo Kostel.

Nazadnje pa sva bili gostji društva Nežica, v katerem se zbirajo »dekleta« v zrelih letih, ki imajo najrazličnejše hobije, znanja in veščine. Dobile so ime, verjamem po slapu Nežica, ki tudi nosi s sabo zgodbo o mlademu dekletu Nežici. Ko bodo na vrsti miti in legende v Kostelu, bomo povedali vse zgodbice. Gospe so s svojim prostovoljnim delom  uredile krasno etnološko zbirko, ki je našla svoj dom na gradu Kostel. Z zbiranjem predmetov, so obljubile, bodo nadaljevale in že urejajo prostor v stari leseni hiši na pristavi, ki ima tudi bogato polpreteklo zgodovino. V društvu  »Nežice« so se zbrale mojstrice kvačkanja, vedo vse o peki kruha in ostalih kostelskih dobrot, šivajo narodne noše, skratka idej jim ne zmanjka. Tri ure druženja v idilični hiši ob Kolpi je minilo kot bi trenil.

Napolnjeni z energijo gostiteljic sva se s »hauziranja po Kostele« vrnili domov.

To bo še lepih zgodb, ki jih bomo spisali skupaj, mi in Kostelci! S hauziranjem še nisva zaključili, to bo zagotovo stalnica vseh nas v Avanturi Kostel in verjamem tudi vas, ki se boste podali v te kraje. Ne bo vam žal.

Avtorici: Lidija Čop in Eva Ocvirk

Foto: Arhiv društva Nežice

Svečan in Svečnica

Februar je svečan in v njegovem imenu je zaobjeto tako pogansko preganjanje zimske teme in  zlih duhov kot tudi krščanska simbolika,  ki je k obredju dodala še novo vsebino in pomen. “Gre za praznik očiščenja in darovanja “, mi je povedal domačin Marjan Lisac iz Fare. “Na ta dan nesemo v cerkev sveče. Tam jih prižgemo, gospod pa jih blagoslovijo”, ga je dopolnila žena Ivanka in pridodala, da jih doma “od vavik” prižgejo le ob hudi uri ali ob umirajočem. Na svečnico se pospravijo jaslice in božično drevesce, saj ta pomeni zaključek božičnega obdobja. 

Iz otroštva mi je ostal spomin, kako so se ob tem iz “krispana” usipale suhe iglice in kako boleče je bilo, ko se je katera od njih prebodla čez nogavice, ki jih je spletla mama iz kdove kolikokrat preštrikane volne. Otroci smo natančno pregledali, da ne bi ostal na kaki veji skrit v živopisan papir zavit “cuker”. Tega smo kljub prepovedi na skrivaj posmukali že davno. Stari so “dregda” po tem, kakšen je bil dan na svečnico,  sklepali o vremenu v naslednjih tednih in mesecih.

Nastalo je mnoštvo pregovorov in rekov, ki dokazujejo, kako tesno je bil človek nekoč povezan z zemljo in odvisen od narave. Zakonca Lisac sta se domislila dveh, čeprav jih je obstajalo več.  Prvi pravi, bolje, da kaplje od sveče, ko od strehe in drugi, če je svečnica zelena, bo velika noč zasnežena. Je pa vprašanje,  koliko še držijo duhovna izročila prednikov v našem času, ko smo priča vsem mogočim motilcem vremena, oz. globalnemu segrevanju. Fotografije iz časov, ko je bila v Kostelu še prava zima. 

Avtor: Mojca Skender
Foto: Mojca Skender in Igor Volf

 

Pojdimo v čarobni Kostel

V času med pandemijo se je marsikomu porajalo vprašanje, kako naprej, vsi mediji in strokovnjaki govorijo o novi realnosti, novemu načinu življenja. Pesimisti tarnajo, da bo slabše. Res je, gospodarski zagon in izplen bo bistveno slabši. Se bomo navadili, da bodo ljudje okrog nas bolj umirali, življenje ne bo več samo po sebi umevno in absolutno. Z naravo bomo ravnali bolj skrbno, vsaj nekateri, saj nam je morda na nenavaden način povedal, da se naj ustavimo, morda vsaj za trenutek. Takšni časi po navadi naplavijo na površje vso umazanijo, ki se je kopičila pri izkoriščanju narave, brezglavem kopičenju materialnih dobrin in masovnem potrošništvu. Križarke so postajale vedno večje, hoteli all inclusive vedno večji, dražji, eksotične destinacije so postale prestiž in lifestyle in na dlani. Nikoli se ni toliko potovalo v tuje kraje, domače lepote in narava po so ostali večkrat prezrti.

V zadnjem času se je Slovenija sicer uvrstila na turistični seznam zanimivih in neokrnjenih destinacij, Ljubljana je postala turistično zanimiva, preobljudena, turistična in gostinska ponudba je postajala instant za turiste, skratka naša unikatnost in posebnost se je zmanjševala v želji, da bi se turist počutil, kot doma, v svojem kraju, namesto da bi iskal drugačnost. Tudi profil turistov je bil takšen, da niso zapravljali, AirB&B je rastel kot gobe po dežju. Ključno je, da turisti glede na količino niso pustili denarja v tej tako pomembni gospodarski panogi. Napaka. 

Slovenija je s svojimi naravnimi danostmi zagotovo prototip za butični turizem. Prav gotovo je območje Kostela , tudi s širšim področjem Kočevskega idealen kraj, da to dokažemo in področje zablesti v razkošju narave in miru. Z drugimi besedami, gospodarsko zaostala regija s prečudovito naravo  lahko s pametno strategijo in ponudbo postane prednost in unikatnost in kot pravi Bll Gates, vsako situacijo spremeniti v priložnost. S tem se zagotovo izognemo tarnanju, da se nič ne more, ne da, kar je pogosta slovenska mantra. Ali je vlaganje v turizem v Kostel priložnost? Zagotovo da. A gremo v Kostel na počitnice? Zagotovo da.

Avtor: Eva Ocvirk 

Foto: Mitja Hozjan

Avantura Kostel d.o.o. – nov ponudnik turističnih produktov

V Kostelu bomo v letu 2021 začeli s svojimi aktivnostmi in programi kot ponudnik turističnih produktov intenzivno delovati tudi pri Avanturi Kostel d.o.o. Podjetje je bilo ustanovljeno sredi leta 2019, takrat s sedežem v Podjetniškem inkubatorju Kostel na Petrini. V prvi polovici leta 2020 je družba kupila stavbo na Hribu pri Fari, tja preselila svoj sedež, v sklopu svojih dejavnosti pa tudi že pridobila licenco turistične agencije.

Ustanovitev nove družbe je bila idejna zamisel gospoda Darka Martina Klariča ki po rodu izhaja iz Kostela. Njegov oče je bil doma iz Mavrca, mama pa iz Stelnika. Da svoje načrte misli resno izpeljati, je dokazal že v letu 2020, ko je najprej kupil posest na Stelniku in začel obnavljati staro kamnito hišo. Kmalu so tudi na občini zaznali, da gre za izviren turistični projekt, ki lahko s svojim programom in s svojo ekipo ter ob sodelovanju redkih domačih ponudnikov, tako Kostel kot tudi Osilnico, ter Kočevje in Kočevsko Reko z organiziranimi izleti poskuša približati vsem tistim, ki bi želeli doživeti in začutiti zgodbo neokrnjene narave, čudovito gozdno pokrajino in zgornji del reke Kolpe.

Naslednji korak pri doseganju zastavljenih načrtov Avanture Kostel pa je izgradnja lastnih nastanitvenih kapacitet. Ker živimo v obdobju skoraj popolnega zastoja v turizmu, je ta vizija družbe sicer tvegan korak, ki pa smo se ga v Avanturi Kostel lotili zelo odgovorno.

Za trenutne razmere smo si zastavili precej ambiciozen štiriletni investicijski program. Vsi v družbi se dobro zavedamo, da smo se podali zelo težavnemu izzivu naproti, saj spada Kostel med tiste občine v Sloveniji, kjer je turistično ledine najteže orati. S pogumnimi koraki uresničevanja zastavljenih ciljev pa verjamemo da nam bo ob sodelovanju z vsemi lokalnimi ponudniki, društvi in organizacijami uspelo približati in ponujati čudoviti Kostel tudi širši javnosti.

Avtor: Ekipa Avanture Kostel

Foto: Igor Volf in Mitja Hozjan

Nastavitev zasebnosti
Uporabljamo piškotke za vašo najboljšo uporabniško izkušnjo na naši spletni strani. Če nadaljujete z uporabo te strani, smatramo, da se s tem strinjate. Politika zasebnosti
Youtube
Sprejmite soglasje za prikaz vsebine od - Youtube
Vimeo
Sprejmite soglasje za prikaz vsebine od - Vimeo
Google Maps
Sprejmite soglasje za prikaz vsebine od - Google