Značilnosti neke pokrajine, povedano zelo poenostavljeno, spoznavamo tudi preko krožnika in s tem ob enem del kulture ter izročila.

Kostel se je v tem pogledu šele v samostojni Sloveniji bolj trdno zarisal na turistični zemljevid. Najbolj znan in promoviran je kostelski želodec, tradicionalna velikonočna specialiteta. Ob njem pa zadnja leta tudi čušpajz. Slednji je bolj poletno jesenska zelenjavna jed, v katero so gospodinje dale tisto, kar je ob določenem času dozorelo na vrtu, oz. njivi in kar se je našlo v “špajzi”. V loncu je bolj redko pristal  kos mesa, ker ga preprosto ni bilo.

V sodobni različici čušpajza, ki se ga kuha danes, pa je praktično sestavni del te enolončnice. Ali gre za teletino, piščanca, zajca, ovčetino niti ni tako pomembno. Kar komu ustreza. V njem ne sme manjkati krompir, korenček, stročji fižol, grah, mlada koruza, če jo imamo, morda še sveže zelje. Pač po želji, oz. ,kar se najde pri roki.

Vse prepražimo na čebuli, seveda najprej meso, naredimo prežganje ali podmet (po želji), zalijemo z vodo in kuhamo do mehkega.

Mnogi Kostelci pravijo, da zgoraj opisano, ni čušpajz. Kot samostojno  jed na žlico ga ne poznajo. Pod tem imenom se je pripravljala  priloga, zatrjujejo. Resnici na ljubo pa ta ni več prav pogosto na družinski mizi.

Bilo bi pa škoda, da utone povsem v pozabo. Zato smo se odločili, da ga za naš blog pripravimo tako, kot ga je “dregda” Andrečkova mama iz Fare. Recept nam je zaupala hčerka Ivanka Lisac.

Potrebujemo glavico svežega zelja ali ohrovta. To narežemo na za slab prst široke trakove. Za par minut jih vržemo v slano vrelo vodo. Med tem na žlici masti zarumenimo na drobno narezano čebulo in par strokov česna ter nato dodamo odcejeno  zelje in vse skupaj ob podlivanju z vodo, v kateri smo ga obarili, “predinstamo” do mehkega.

Ločeno skuhamo olupljen krompir in dva, tri “zdruckamo” in z njimi zgostijo čušpajz. Iz preostalega  naredimo pire.

K temu, če je bilo na voljo, se je na krožnik dodalo govedino iz “župe” ali iz nje naredimo “faširane šnicle”. Včasih se je poleg pire krompirja in zelja znašel košček klobase, najpogosteje pa pečeno jajce na oko. Kokoši so bile namreč pri vsaki hiši.

Da se poleg prileže “glažek” mošta ali vina, je razumljivo.

Za Avanturin blog smo čušpajz po starinsko v BABIČINI KUHINJI, novi etnološki zbirki Društva kostelskih žena, pripravile: Mojca, Vera in Ivanka.

Avtor: Mojca Skender
Foto: Mojca Skender