Kaliček je majhen kal. Za Kostel, oz.Trg, kjer ni tekoče vode, so bili dolgo edini pitni vodni vir. Njihove starosti pravzaprav ne poznamo, a ker je bilo območje izpričano poseljeno že v prazgodovini, sklepam, da vodne žile, ki so to omogočile, tudi segajo v tisto obdobje.

Pri nas so bili preprosti, skromni, obloženi s kamni, ki so preprečevali onesnaženje in po drugi strani, omogočali lažji dostop do vode.

Predniki so postavili gosto mrežo na mestih, kjer je bil stalen, čeprav skromen izvir. Zagotavljali so preživetje ljudem in živalim. Slednje so sicer gnali napajat na jarke in tudi kale. Eden večjih je bil po pripovedovanju na dvorišču grajske pristave. Stal je na mestu, kjer so po drugi vojni zgradili “šterno”. Na vodni vir, ki je napajal kal, smo naleteli pred leti pri sanaciji skednja.

Kalički, kolikor morda zveni čudno, so bili v Trgu aktualni še v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je v poletni suši presahnil vaški vodnjak s kapnico na dvorišču osnovne šole. Voda iz “šterne”, kjer je bil zadružni hlev, pa ni bila primerna za uživanje.

Najbližji kaliček je bil ” Pod kuhinjo”. O ledinskem poimenovanju se bom morda razpisala kdaj v prihodnje. Leži ob nekdanjem kolovozu in naslednji, od katerega ni več ostalo praktično nič, je le nekaj deset metrov naprej pod Nadvrtnarjem. Noben od njiju ni bil prav izdaten. Vodo smo zajemali s korcem ali punkom, kot smo rekli. V kaličku so bili pupki, oz.manjke po domače. Bili so, tako je trdil oče, indikator čistosti vode.

V poletni pripeki sta največkrat bila nezadostna tudi ta, saj se je voda ob zajemanju, zaradi prenizke gladine, povsem skalila. Včasih smo tudi takšno prinesli domov in na dnu posode se je nabrala usedlina blata. Nihče je ni zato vrgel proč. Za kokoši, zajce, muce in pse je bila dobra.

V največji suši smo hodili po vodo pod vznožje gozdnega pobočja na Konjivi, oz. Pri gavgah. Ne pri repliki teh, ki jih vidite danes, ampak tam, kjer so nekoč stali stari hrasti, katerih veje so grajskim služile za vislice, na katere so obsodili nepokorne podložnike.

Tu je voda vztrajala in še danes po brezbrižen uničenju kalička, se opazi s ceste v dolini srebrna sled. Do njega smo se spustili po strmi serpentinasti kozji stezi. Mama in vaške tetike so pogosto postavile lesene čebre, oz.škafe ob cesto, otroci pa smo jih napolnili z vodo prinešeno v kanglicah za mleko. Ženske so jih nato, podložene s “svitkom” iz blaga, na glavi odnesle domov. Voda je bila dragocena. Tako se je, na primer z “lugom” od pranja perila, poribal še lesen pod v hiši. In v vodi, v kateri se je na štedilniku prekuhalo belo perilo, je mama nato namočila pisana oblačila. Vodo se je cenilo in spoštovalo, saj je bila garancija za obstoj.

Kalička sta bila tudi v Bukovju, pri Mrzljevih in v Njivici in verjetno še kakšen.

Od dveh na Stelniku in vseh prej omenjenih je ostal povsem ohranjen in to v prvobitni podobi ter skrbno vzdrževan vse do današnjih dni, Rupetov kaliček, oz. Klaričev. Ta predstavlja dragoceno naravno in kulturno dediščino. Vse preostale je povozil čas in nekatere povsem vandalsko uničenje. S tem so utonile v pozabo tudi vse zgodbe in dogajanja, ki so se stoletja tkala okrog njih. Pozabilo se je “kovo je belo dregda življenje va Kostele” in kako trda je predla ljudem tudi za vodo.

Kaličke so skrbno čistili in vzdrževali tja do konca sedemdesetih let. Kmalu za tem so v hiše dobili javni vodovod. Kalički so utonili v pozabo.

Vznemirljiva se mi zdi misel, ki jo nosim v glavi, odkar sem se za stalno vrnila v Kostel, da bi jih morali obnoviti kot svojsko naravno in kulturno dediščino našega območja. Terjalo bi seveda več angažmaja in sredstev kot neko oživljanje izmišljenih bajeslovnih bitij. Povezani z urejeno krožno potjo bi pomenili dodano vrednost turistični ponudbi. Pridobili bi krasen prostor za druženje ali morda postanek sredi prvobitne narave v tišini. Ta je redka dobrina in naš pravi prijatelj, ki omogoča povezovanje s sabo in našim notranjim jazom. Ustvarili bi pogoje, da bi s ključi, ki jih nosimo v sebi, vstopili v sobe, kjer so skrivnosti večnosti narave.

To bi bil korak k ohranjanju dediščine in k trajnostni izrabi prostora. Ta je res prvinski in edinstveno lep z odprtimi pogledi na kanjon Kolpe, stari grad in gozdna prostranstva.

Ohranjenost prostora, v katerem so prepoznavne vse usedline preteklih dob, bi morali razumeti kot razvojno prednost.

Obnova kaličkov bi lahko imela tudi povezovalno vlogo med stalnimi prebivalci in ljudmi, ki imajo tu nepremičnine.

Vključili bi jih lahko v tematske učne poti, nekakšne učilnice v naravi z jasnimi poudarki na ohranjanju čiste vode, dediščine in varovanja avtohtonih živalskih in rastlinskih vrst. Skratka, zgradili bi nove sodobne vsebine.

Kalički zgovorno opominjajo, da je tudi naša generacija zgolj kamenček v mozaiku časa in zgodovine in da je naša dolžnost, da predamo, kar je vredno, zanamcem.

 

Avtor: Mojca Skender

Foto: Mojca Skender