Pred dobrima dvema tednoma smo se z vodniki društva lokalnih in regionalnih turističnih vodnikov  ARGOS (hvala Mateja za pomoč in zbiranje prijav) odpravili na študijski izlet.


V Avanturi Kostel smo želeli pokazati in predstaviti kar največ » MUST SEE« zanimivosti v teh, tudi nam, Slovencem, precej nepoznanih krajih. Zato sem izdelala kar naporen in po domače rečeno »na knap« urnik. Seveda smo na koncu zamujali za debelo uro, ampak nič ne de. Vodniki so trpežni, navajeni akcije, zato sem bila prepričana, da bomo speljali, tudi če bo treba z malo improvizacije. Pa je šlo, razen zamude, vse precej gladko in po načrtu.

Zajtrk v Lovskem domu v Kočah (hvala Klemen) nam je dal priložnost, da se malo spoznamo, poklepetamo, od kod kdo prihaja,  s kakšnim vodenjem se ukvarja, kako smo začeli mi v Avanturi Kostel.

Beseda je stekla kar hitro in smo bili že dobro uigran team za nadaljevanje poti proti bolj mračnim zadevam iz naše polpretekle zgodovine. BUNKER Škrilj. Za vse nas je bil obisk bunkerja neka nova izkušnja in ob zelo dobrem vodenju s strani Zavoda a Kočevsko (Nina hvala) smo izvedeli vse o bunkerju, Mihael, naš dragi gostitelj pa nam je že v avtobusu dobesedno naslikal kako je bilo v tistih časih na zaprtem območju v na Kočevskem.

Zanimiva izkušnja, smo bili vsi kar malo pretreseni, ko smo prišli ven. Zagotovo TOP zanimivost za turiste in obiskovalce teh krajev. Priložnost za izlete iz Ljubljane. Ali Slovenci dovolj vemo o teh krajih, ali sploh vemo, da bunker obstaja in da je odprt za obiske? Priložnost za vse nas, ki delamo v turizmu, da se zganemo…Vendar pozor, za obisk bunkerja se morate prijaviti najmanj dva dni prej, saj je to še vedno varovano območje.

Pred nami je bila precej dolga, slikovita ter ovinkasta pot čez Borovško cesto do Osilnice s krasnimi, dih jemajočimi razgledi tudi na hrvaško gozdno divjino. Imeli smo srečo z vremenom, sonce, čist zrak in dobra družba. Sprehod do cerkvice Sv Ana, hitro nazaj v bus…, itd.

Moram priznati, da sem že veliko potovala, predvsem po svetu, zdaj bom malo več po Sloveniji in takšnega vodenja s podatki, prepletenimi z zgodbicami, vražami in legendami nisem še nikoli doživela. Mihael, še enkrat, naš skupen poklon.  Vsak kraj na širšem Kočevskem  ima svojo zgodbo, znanega Slovenca, ki se je rodil v teh krajih ali zanimivost samega kraja. Z eno besedo fascinantno.

In ker so vodniki zagotovo najbolj zahtevna publika, sem dobila potrditev, saj so bili vsi navdušeni. Najbolj me je veselilo, da smo vsi sodelovali pri  vodenju, spraševali, diskutirali, verjamem da si vsak vodnik pri vodenju želi interakcije z gosti ( seveda ne preveč).

Na kosilo smo že zamujali, gospa Ana nas je malo okarala, a čušpajz in jabolčni zavitek sta bila top, kot vedno. Turistična kmetija Padovac leži v idiličnem okolju v Selu pri Kostelu. Gospa Ana je odlična kuharica, na kmetiji pa oddajajo tudi sobe in ponudijo gostom domače jedi. 

Po kratkem počitku in sproščenem pogovoru ali meditiranju pod drevesi smo se po  cesti spustili do gradu Kostel, ki se mogočno dviga na pečini nad gozdovi in okljuku Kolpe.

Mihael nam je po poti povedal vse o zgodovini gradu, menjavi lastnikov in gospodarjev, zanimiva pa je etnološka zbirka, ki so jo zasnovale in pripravile predstavnice društva kostelskih žena Nežice, pod okriljem ge. Mojce Skender, domačinke, bivše  novinarke in publicistke. Gospa Mojca sedaj tudi z možem živi na Grajski pristavi na  krasno preurejeni domačiji njenih staršev. O sami zbirki si lahko preberete v Mojčinem  prejšnjem blogu. Neverjetno, kako so gospe aktivne in kako različna znanja in veščine imajo, da se krasno dopolnjujejo.

Vročina je še kar pritiskala, tudi mi smo že komaj čakali, da se dobesedno vržemo v Kolpo. Pred tem pa nam je po poti Mihael povedal zgodbo ali dve… med drugim smo si ogledali še  Bilpo ob Kolpi. “Nad vasjo je pečina, pod pečino pa v skali vražja stopinja. Belokrajnci pripovedujejo, da je bival nekoč v Bilpi krojaček Matej, ki je imel polno kajžo lačne dece. Kadar je lakota najhuje pritisnila, je šivavec, objet od vsega hudega, zaklel: Vrag vzemi lakoto in deco!” Kako je šla zgodba naprej pa vam povemo ob tolmunu, ko boste z nami obiskali te kraje.

Končno rafting. Gospodje, ki so nam pripravili rafte, so bili zelo potrpežljivi, saj smo še vedno zamujali debelo uro. Utrujenost se je v čolnu na Kolpi kmalu razblinila, začeli smo uživati v tišini, misli so se zbistrile, upočasnile, vsak je doživel Kolpo po svoje, tudi vročina se je počai umikala hladu, ki je prihajal z obeh strani gozdov slovenske in hrvaške strani. Edino ta presneta zelena ograja nas je zmotila vsake toliko. Vodomec na levi, race na desni, čaplja pa nas je spremljala celo pot. Mateja je rekla: “TOP!”

Reka je v tem spodnjem delu mirna, primerna za vsakogar. Vsekakor pa pohvale  Janezu, ki je sam krmaril čoln prve skupine, druga grupa pa smo bili kar »na ziher« z vodnikom Kolparaft-a.

Vsi smo se strinjali, da smo to potrebovali in se na koncu vidno utrujeni skobacali nazaj v avtobus ter jo mahnili ob Mihaelovih novih zgodbicah in zanimivostih proti Kočevju in Ribnici, kjer nas je Mihael zapustil, verjamem tudi že brez glasu.

Moram se zahvaliti tudi našemu šoferju Asmirju iz Nomaga, ki nas je potrpežljivo čakal in varno vozil, tako da smo prišli tik pred iztekom dovoljenega časa vožnje na Dolgi most.

Kakor je napisal Janez, je bilo naporno, iz enega izleta bomo lahko črpali možnosti in predloge za kombinacije za naslednje.

Hvala vsem udeležencem za družbo in odzive, ostali pa ste vabljeni, da se podate  v avanturo z Avanturo Kostel.

Mateja: »Samo mi, sproščujoča narava, gostoljubni domačini ter družba sramežljivega vodomca  in  skrbne sive čaplje. Si človek lahko zaželi še kaj več le dve uri vožnje iz glavnega mesta?«

Dragan: »Dolga leta so bila podzemna bivališča, ki so bila v času socializma narejena za slučaj nuklearne vojne, zame velika skrivnost, zato je obisk le teh zame predstavljal nekaj posebnega. 

Rafting na Kolpi pa je pravo nasprotje tega doživetja, ki pa izlet naredi še bolj čaroben, saj nas je katarzično očistil temnih misli na kataklizmično podobo morebitne vojne. V objemu narave smo lahko pozabili na vse skrbi.«

Janez: »Meni do sedaj ne dovolj poznani deli Slovenije – kakšna lepota in zgodovina. Čeprav je bil dolg dan, je imela vsaka minuta svoj smisel. Vračal se bom sam in upam, da tudi z gosti!«

 

Avtor: Eva Strohmaier