Kostelci smo nekaj posebnega. Morda malce samosvoji, kot je zgodovinski čas skozi stoletja vplival na generacije tukajšnjih prebivalcev in jih po svoje zaznamoval. Enako bi lahko dejali tudi za Osilničane.

Kostel in Osilnico povezuje v tem delu najčistejša reka Kolpa. Na drugi strani ob celotni strugi reke obe majhni občini mejita s Hrvaško. Edino bližnje mesto na naši strani je Kočevje, ki je največja občina na tem področju v Sloveniji. Ljubljančanom ti malce skrivnostni in odmaknjeni kraji »tam daleč doli« niso niti najmanj zanimivi v primerjavi z mnogim turističnimi kraji po Sloveniji. Tudi tujci precej poredko zaidejo v te kraje.

V vsej svoji dolgi zgodovini se ljudje niso odločali, da ostajajo ali se naseljujejo v teh krajih. Tu živeča mladina in otroci so se morali že zgodaj od doma podajati v širni svet in se praviloma niso več vračali. Danes delno obnovljen grad Kostel, ki je velja za drugi največji na Kranjskem, je bil stoletja branik pred turškimi napadi in skupaj s Kolpo ponuja nostalgijo in spominja na čase, ki jih marsikje zdavnaj več ni.

Morda prav tu še lahko najdete oazo pristne narave, miru in tako samotne kotičke, da jih še virusi zelo težko najdejo.

V Kostelu se zelo počasi prebuja spoznanje, da vse vendarle ni tako slabo, kot se mogoče zdi na prvi pogled. Sprijazniti se bo treba z novimi časi in razmerami in zaradi nekdanje »zaostalosti« izkoristiti stvari, ki se zdaj kažejo kot prednost in priložnost. Prav gotovo je dejstvo, da ti kraji nimajo industrije, v tem trenutku lahko velika prednost.

Ohranjena narava, čiste vode in spokojni gozdovi postajajo vrednota, vredna zavidanja. To lahko postanejo temelji za posebno vrsto butičnega doživljajskega turizma. Prav na tej viziji temelji nastajajoča strategija, o kateri veliko razmišlja tudi kostelski rojak Darko Martin Klarič. Po sledeh svojih prednikov in rojakov ponovno spoznava današnji utrip Kostela. Po dolgih letih se vrača v Kostel in se korak za korakom loteva izziva, ki bo, kot sam upa, morda tem ljudem vrnila vero, da se pa vendarle da marsikaj narediti. Klarič skupaj s sodelavci sestavlja projekt za turiste ali poslovneže ki bodo te kraje želeli bolje spoznati. Za tiste, ki ne poznajo Kostela bodo kostelske avanture največ kar ti kraji lahko ponudijo.

Za spletno stran Kostelske avanture smo ga povabili da odgovori na nekaj naših vprašanj.

 

Morda je med Kostelci marsikdo presenečen, ker kljub temu, da ste že dopolnili 76 let, še investirate v nove projekte. Kaj jim lahko odgovorite?

Če ne bi bil trmasti Kostelc, se tega projekta zagotovo ne bi lotil. Vse se je zgodilo povsem nepričakovano, potem ko mi je moj bratranec Zdenko, lastnik posestva na Stelniku, ponudil, da ga kupim. Če ne bi v stari kamniti hiši živeli moji predniki po materini strani, tega verjetno ne bi nikoli naredil. Po drugi strani pa tudi verjamem, da je za mnoge zaostalost Kostela hkrati tudi priložnost, da se da s trdim delom in sodelovanjem pripraviti projekte, ki bodo v prihodnosti lahko uspešni. Seveda bodo morali biti ljudje, ki bodo medsebojno sodelovali zelo kreativni in domiselni. Cilje imamo, sestavljamo ekipo in programe in po štirih letih je cilj poslovati pozitivno.

Ob nakupu posestva v Kostelu, ideje o nadaljnjem razvoju še niste imeli?

Morda bo zvenelo čudno, ampak prve mesece res nisem imel nobene konkretne ideje. Preprosto nisem želel da bi propadla nekdanja kmetija, last mojih prednikov, ki že dolgo ni več služila svojemu namenu. Do konca svojega življenja so v poletnih mesecih na Stelnik rade prihajale tete, pa tudi moja mama. Sam sem preživljal tu počitnice v obdobju mojega otroštva.

Nekateri domačini so pričakovali, da si boste tudi vi tu uredili poletno rezidenco?

To je običajna odločitev Kostelcev, ki se vračajo na deželo. Sam nisem razmišljal tako. Živim že v hiši na deželi blizu Ljubljane in zato nimam nobene potrebe imeti še dodatni vikend. Sem pa po dolgih desetletjih spoznaval ljudi, vasi in zaselke v Kostelu in začrtal lastno vizijo za prihodnost te obmejne občine. Trenutno obnavljamo dve hiši in pripravljamo primerno strategijo za delovanje svojega podjetja v Kostelu.

Že veste kakšna bo dejavnost?

Tudi o tem skupaj s sodelavci veliko razmišljamo. Prioriteta bo nedvomno butični turizem, namenjen tistim, ki si želijo kraljestvo tišine, neokrnjene naravne prvobitnosti ujete v čas med preteklostjo in prihodnostjo, kot nalašč da v miru pretehtajo pomembne korake v svojem življenju. Preprosto se lahko ustavijo za nekaj dni in morda bodo sami spoznali, kaj v življenju je resnično pomembno.

Kmalu po nakupu domačije na Stelniku je bil prvi naslednji korak ustanovitev podjetja v podjetniškem inkubatorju v Petrini. Zakaj ?

Verjamem, da je edino pravilno, da je sedež novoustanovljene družbe v Kostelu. Zelo kmalu po nakupu nekdanje Nikoličeve hiše na Hribu pri Fari smo zgradbo pričeli obnavljati in vanjo iz inkubatorja preselili tudi sedež podjetja. Tako postopoma nastaja prenovljen objekt z imenom Hiša Avantura in program “Kostelske avanture.” Razvijamo projekt turistične dejavnosti in razmišljamo in preverjamo tudi možnosti, da postopno idejno razvijamo tudi nekatere druge dejavnosti.

Kaj konkretno ste že naredili?

Poleg že omenjenega nakupa in obnove hiše na Hribu, smo v celoti obnovili tudi domačijo oziroma kamnito hišo, kot jo imenujemo, na Stelniku, za katere smo že pridobili uporabno dovoljenje. Zdaj načrtujejo in pripravljano vse potrebno za gradnjo osrednjega večnamenskega objekta, ki bo stal na mestu nekdanjega hleva in skednja. Seveda imamo še veliko načrtov, vendar vse delamo korak za korakom in nočemo še ničesar obljubljati. Zgolj dejanja so tista, ki lahko ustvarijo zgodbo.

Kaj pa bodo imeli od vaše investicije Kostelci?

Zaenkrat toliko kot bodo sami pripravljeni sodelovati. Trenutno so izvajalci različnih storitev in del, ki jih potrebujemo. Sodelujemo že tudi s ponudniki s širšega kočevskega območja, predvsem na področju gradbeništva.

Poleg tega imamo za nastanitev na voljo sobe, apartmaje in različne turistične programe. Želimo si sodelovati z vsemi posamezniki in podjetniki iz Kostela, kot tudi z občino, zavodom za kulturo in turizem, ter z lokalnimi društvi in podjetji.

Si mogoče želite kandidirati za kostelskega župana?

Zame je to najmanj pomembno. Zavedam se kaj vse je potrebno za uspešnega župana, da za politične funkcije nimam potrebnih veščin in nikakor ne bi mogel ljudem obljubljati nekaj, kar potem ne bi mogel izpolniti. Te funkcije ne zavidam nikomur. Že dejstvo, da se župani tako pogosto menjujejo, je zgovorno samo po sebi. To je trnova in dolgotrajna pot, še posebej v občinah kot je Kostel.

Se ne bojite, da vas bodo domačini dojemali kot konkurenco, človeka ki po neumnem vlaga finančna sredstva na obmejno nerazvitem področju ali pa vam bodo nekateri preprosto zavistni?

V življenju je vse mogoče, vendar me ni ničesar strah. Ves investicijski kapital sem v celoti pridobil zakonito in verjamem, da bodo v Kostelu prepoznali, da želimo samo dobro. Sem človek povezovanja in sodelovanja, a tudi trmast, imam namreč globoke kostelske korenine. Zavedam se, da so bili moji predniki tlačani in da smo si Kostelci vedno morali vse pridobiti sami in s trdim delom. So pa mnogokrat v zgodovini znali tudi stopiti skupaj.

Verjamem, da je moj prihod za Kostel pomeni prej pozitivno kot slabo stvar. Seveda pa tudi jaz nisem popoln.

 

Avtor: Avantura Kostel
Foto: Florjan Jurjevič, Mitja Hozjan