Ta vsem dobro znan začetek slovenskega pregovora, ki se nadaljuje »… a doma je najlepše«, je bil v zadnjem letu neštetokrat potrjen in dokazan kot še kako resničen. Korona nas je dobesedno prisilila, da namesto letanja in pohajkovanja ter odkrivanja daljnih dežel, globoko vdihnemo lepote in danosti narave in krajev, v katerih živimo in ki smo jih v preteklosti zaradi zaslepljenosti z eksotičnimi deželami po krivici spregledali.

Človek je popotnik vsak dan znova, vsak dan je namreč lahko popotovanje zase. In prav o tem popotovanju med različnimi kraji in obdobji naj bo tale moj zapis.

Včasih so ljudje potovali, ker so pač morali iti »s trebuhom za kruhom«. Grki, ki se jim prvim pripisuje oznaka turisti so potovali, in sicer do različnih verskih središč, vsake štiri leta na športne prireditve-olimpijske igre. Sčasoma so se prav zaradi potreb po vmesnem počitku in okrepčilu pojavila gostišča in prenočišča. Nastale so znane trgovske in potovalne poti, Rimljani pa so na primer že uvedli tudi prve oblike katalogov in brošur.

Čas zaznamovan z različnimi oblikami in razvojnimi stopnjami turizma se je nadaljeval preko srednjega veka, ko so prevladovala potovanja na viteške in lovske prireditve in turnirje ter seveda romanja v znamenite verske centre, preko renesanse, ko so ljudje potovali zaradi  raziskovanja drugih kultur in dežel. Turizem, ki je bil namenjen izključno preživljanju počitnic in prostega časa pa se je začel razvijati šele v 19. stoletju.

In kako je danes? Prav vse oblike potovanja in turizma ostajajo in se nadgrajujejo še danes. Tudi danes se veliko ljudi odpravi na pot »s trebuhom za kruhom«, do pred enim letom seveda tudi na ogled pomembnih športnih ali kulturnih prireditev, na romanje v bolj ali manj znana romarska središča, na oddih ali pa aktivno preživljanje počitnic, na raziskovanje daljnih kultur, naravnih znamenitosti, umetnosti, jezikov, šeg in navad. Ja, res bi lahko ob vsem tem povzeli, da brez narave in brez ljudi, turizma ni. Celo znan slogan pravi: »Turizem smo ljudje«.

Tudi moje življenje je prepleteno s potovanji, pri katerih pa se (še) ne morem pohvaliti, da jih merim v neskončnih prepotovanih kilometrih in številnih dnevih dopusta ali počitnic. Priznam, v primerjavi z mojo generacijo sem verjetno prava zapečkarica, a vseeno sem videla kar nekaj sveta. Še bolj pa je zame pomembno tisto drugo potovanje. Potovanje skozi življenje, od enega do drugega izziva na osebnem, družinskem ali poslovnem področju. Ta potovanja so učenje iz znanj in izkušenj, učenje premagovanja ovir in pridobivanja zagona ob novih izzivih, nalogah in zaupanih odgovornostih. Zato vsak dan razumem kot potovanje zase in hkrati kot del velikega potovanja sedanjosti v prihodnost in za prihodnost.

Nikoli prej se nisem ukvarjala z vprašanjem, ali bi sprejela izziv in biti aktivna tudi v turizmu. To je bilo področje, za katerega bi lahko rekla, da je eno od tistih, o katerih nimam pojma. Kaj sploh je izvor besede turizem, sem se spraševala in iskala razlage. Poleg vseh tistih, da gre za pomembno gospodarsko panogo do tistih, da turizem pomeni odhod od doma za ne več kot leto dni z namenom oddiha, počitka, raziskovanja in odkrivanja sveta ali pa iz povsem poslovnih razlogov. Še najbolj blizu mi je razlaga, ki temelji na izvoru besede turizem, in sicer gre za francosko in angleško besedo »tour«, kar pomeni krožno gibanje ali krožno potovanje. Torej potovanje, ki se začne in konča doma.

Dana mi je bila priložnost in tako kot vse ostale doslej, sem tudi to sprejela z nekim novim elanom. Včasih je dobro podati se v povsem neznano (kot pri potovanju), a se vsake toliko vrniti v varen domač pristan (kot pri turizmu). In kaj meni osebno pomeni turizem? Najbolje ga lahko opišem kar z mislijo pisatelja Henryja Millerja: »Kdor neprenehoma odhaja in se vrača, je večno zasidran. A popotnikov cilj nikoli ni kraj, pač pa nov pogled na stvari.«

Pri Avanturi Kostel se bomo s sodelavci (ki imajo, mimogrede, precej daljšo in bogatejšo popotniško in turistično kilometrino) trudili, da boste radi z nami odkrivali v prvi vrsti čudovito čarobno naravo Kostelske pokrajine, izjemne ljudi odprtega srca, domačnosti in vedre narave, skrivnosti naravnih lepot ter kulturno-zgodovinske spomenike, ki pričajo o težkem, zelo preprostem, a hkrati duhovno bogatem življenju ljudi v teh krajih, iz katerih izhaja nešteto zanimivih in pomembnih osebnosti.

Zato zaključujem z malo prirejenim pregovorom: »Povsod je lepo, a najlepše je tam, kjer se počutiš kot doma.«

 

Lidija Čop, direktorica Avanture Kostel d.o.o.