Kostelske jesenske impresije
Letošnja jesen je bogata z vsemi vrstami sadja ali kot bi rekli stari Kostelci, " tuleko ga je, ko be dau vrag toče."
Zlahka si predstavljam zadovoljstvo, ki so ga občutili "dregda" ob pogledu na polne veje sadnega drevja, ki jih je bilo potrebno podpreti, da se niso zlomile pod težo sadežev.
Kot ni vsak dan praznik, tudi vsako leto ni in ni bilo takšnega preobilja, zato so sadje skrbno pobrali in na različne načine predelali. Tudi sedaj, ko je mnogo vasi ob Kolpi opustelo in brez prebivalcev, večino travniških sadovnjakov pa prerašča "šikara" ali gozd, posamezniki vztrajajo in nadaljujejo izročilo prednikov.
Resda sadja ne sušijo z drvmi na tradicionalen način v "šišnih jamah", ampak v električnih dehidratorjih, velike lesene preše so zamenjali mali mlini na elektriko ali nadomestili sokovniki. Priljubljeno je tudi kuhanje marmelade. Shranki so obstojni in pridejo danes ravno tako prav, kot so nekoč.
Tisti, ki imajo več sadnega drevja in obiranja plodov ne prepuščajo medvedom, ga "namočijo" za rakijo.
Kostel je bil vedno znan po dobrem sadjevcu, slivovki, hruškovem žganju, brinjevcu, odvisno od tega, kaj je katero leto zadosti obrodilo.
Rakija je v preteklosti doprinesla marsikateri sold v hišni proračun za nujne potredščine, recimo sol, sladkor, "gajs"...
Prodajali so ga na "place", oskrbovali gostilne v dolini.
V mnogih primerih, če je šla prerada in v velikih količinah po grlu, pa je pomenila prekletstvo.
"Paljenje rakije" je bil obred in ob kotlu ni bil nihče osamljen. Prostovoljnih preizkuševalcev, "ako je prežig doste jak", je bilo "vavik" v izobilju kot onih, ki jih je " boljelo po vampe" in so bili potrebni " glažka" tekočih arcnij.
Koristna je bila tudi v primeru prehladnih obolenj, pri gripi, angini ter seveda kot razkužilo, ko se je kdo popraskal ali ranil. Sicer pa se je kot pijača doma rabila ob večjih težaških opravilih, na primer košnji, kolinah.
Koliko je pomenila Kostelcem, lahko sklepamo tudi po ohranjeni gospodinjski dediščini.V etnološki zbirki Sledi časa, ta je na ogled na gradu in Babičini kuhinji, ki je postavljena v Koči, je precej ohranjenih servisov ravno za žganje. Svoj čas so bili priljubljeno darilo mladoporočencem.
In v Kostelu še vedno velja nenapisano vljudnostno pravilo, da gosta vedno povprašamo, "dale be glažek rakije." Ta pride vedno prav, in sicer, ko je vroče, človeka pohladi in v mrazu ogreje.
Ravnokar bo dve desetletji, odkar se kostelska rakija ponaša s pridobljeno blagovno znamko, oz.geografskim poreklom.
Mojca Skender
