Steljniki, stelja, Stelnik
Kostel je nekoč, enako kot Bela krajina, poznal steljnike. O tem pričajo ledinska imena, recimo Delački steljniki. Tudi zaselek Stelnik nosi ime po tej razširjeni in poznani rastlini.
Koliko pa danes še vemo o njej in njeni uporabi, razen da je primerna za rustikalno dekoracijo?
Naši kostelski predniki so jo v jeseni poželi in shranili v t.i. stevenco ali steljnak. V vsakdanjem življenju samooskrbne kmetije, kakršne so bile še v petdesetih in mestoma šestdesetih letih preteklega stoletja, je imela mnogostransko vlogo. Zaradi svojskosti je bila nezamenljiva za nastilj živini. Namreč, dolgo ostane suha in topla. Zaradi določenih dezinfekcijskih lastnosti se v njej ne razvijejo razni škodljivci, ki bi lahko ogrozili "blagu" v hlevu. Groba praprotna stebla pa so po potrebi "odružila" tudi morebitne kožne zajedalce, ki jih je imelo govedo.
Nazanemarljivo je tudi dejstvo, da je bila zastonj. Le požeti so jo morali, kar je bilo žensko opravilo in nato spraviti do doma.
V obdobju kolin so jo uporabljali za "paljenje prascev", kar pomeni, da so po zakolu odstanili ščetine z gorečo steljo.
Ko so "paljele rakijo", so jo položili na dno kotla, da se ni "prežgal trop". Prav je prišla kot izolacija za mašenje lin, na primer v kleti ali hlevu.
Občasno so z njo ali suhim listjem nastlali "zahod na štrbunk" in vse skupaj še posipali z negašenim apnom.
Danes je v Kostelu nihče več ne žanje in tudi listja ne grabijo več. Slednje so imeli običajno za nastilj v kurnikih in tako pridobili izvrsten gnoj, s katerim so gnojili vtove, oz.obhišnico.
Način življenja se je spremenil, nekdanji običaji tonejo v pozabo.
Bolj ali manj samo še iz knjig vemo, da je imela stelja pomembno vlogo pri jesenskem obredju. Omogočala je posvečen vstop v nevidne svetove. Zlahka si predstavljam, kako so jo žene in dekleta ob številnih vodnih izvirih na Stelniku pustile preko noči v vodi in jo po končanem obredu darovanja, raznosile po hišah. Tu so jo položili na ognjišče in tako posvečena je varovala družino in živino pred nesrečami, boleznimi, naravnimi ujmami, lakoto in vsemi zlimi silami.
Drugačno moč je imela v poletnih obredih, oz. na kresno noč, ko je naključnim nosilcem praprotnega semena bilo dano, razumeti živalsko govorico.
Obstajalo je tudi prepričanje, da z njo lahko okrepimo zdravje. Zato so jo pozno jeseni zelo suho dodajali v postelje in vzglavnike.
Služila je proti urokom in menda se je dalo z njo obuditi okultne sposobnosti.
Z njo je starodavni človek ohranjal vero v moč matere narave.
Danes so steljniki ogroženi zaradi opuščanja rabe stelje v kmetijstvu. Po večini jih je prerasel gozd in steljo izrinil na obronke, kjer jo jeseni lahko občudujemo, kako žari obsijana s soncem.
Sicer pa so steljniki prostor biotske raznovrstnosti, kjer med drugim najdemo več vrst zaščitenih kukavic, orhidej in tudi t.i. tavžentrožo.
Naravno ohranjeno okolje Stelnika omogoča, da vse omenjeno bogastvo tu pa tam še vedno lahko občudujemo ob poteh in na obronkih nekdanjih košenic in steljnikov.
Avtor slik gozdov: Igor Volf Ogi
Avtorica slike gob: Mojca Skender
Avtorica bloga: Mojca Skender