Februar je svečan in v njegovem imenu je zaobjeto tako pogansko preganjanje zimske teme in  zlih duhov kot tudi krščanska simbolika,  ki je k obredju dodala še novo vsebino in pomen. “Gre za praznik očiščenja in darovanja “, mi je povedal domačin Marjan Lisac iz Fare. “Na ta dan nesemo v cerkev sveče. Tam jih prižgemo, gospod pa jih blagoslovijo”, ga je dopolnila žena Ivanka in pridodala, da jih doma “od vavik” prižgejo le ob hudi uri ali ob umirajočem. Na svečnico se pospravijo jaslice in božično drevesce, saj ta pomeni zaključek božičnega obdobja. 

Iz otroštva mi je ostal spomin, kako so se ob tem iz “krispana” usipale suhe iglice in kako boleče je bilo, ko se je katera od njih prebodla čez nogavice, ki jih je spletla mama iz kdove kolikokrat preštrikane volne. Otroci smo natančno pregledali, da ne bi ostal na kaki veji skrit v živopisan papir zavit “cuker”. Tega smo kljub prepovedi na skrivaj posmukali že davno. Stari so “dregda” po tem, kakšen je bil dan na svečnico,  sklepali o vremenu v naslednjih tednih in mesecih.

Nastalo je mnoštvo pregovorov in rekov, ki dokazujejo, kako tesno je bil človek nekoč povezan z zemljo in odvisen od narave. Zakonca Lisac sta se domislila dveh, čeprav jih je obstajalo več.  Prvi pravi, bolje, da kaplje od sveče, ko od strehe in drugi, če je svečnica zelena, bo velika noč zasnežena. Je pa vprašanje,  koliko še držijo duhovna izročila prednikov v našem času, ko smo priča vsem mogočim motilcem vremena, oz. globalnemu segrevanju. Fotografije iz časov, ko je bila v Kostelu še prava zima. 

Avtor: Mojca Skender
Foto: Mojca Skender in Igor Volf