Božično novoletni blog; Običaji nekoč in danes
December je praznično najbolj vznemirljiv mesec. To je obdobje upanja in pričakovanj ter priprav na prihod božiča in novega leta.
Štiri nedelje pred božičem nastopi adventni čas, ki ga še iz predkrščanskih običajev simbolizira venček. Predstavlja neskončen krog življenja, zimzelene rastline, iz katerih je narejen, pa pomenijo vitalno moč zemlje, da prežene temo in hlad dolgih zimskih noči.
Ogenj, oziroma štiri sveče v njem za vsako nedeljo po ena, so simboli upanja, miru, veselja in ljubezni.
V Kostelu je bila nekoč navada, da so na božični večer položili na ognjišče v peči debel hrastov panj, tako imenovani badnjak, po katerem pri nas tudi poimenujemo ta večer.
Na mizo so položili kruh božičnik, tri "hermetunove kvasince" in ključ od hišnih vrat, pod njo pa potresli slamo. Po polnoči je gospodinja kruh razdelila med družino in ga odnesla tudi živini v hlev. Nihče mi ni znal pojasniti pomena, zagotovo pa ni daleč od tega, ki ga prakticiramo še danes, ko na badnjak "požegnamo" domačijo, okrasimo "hlojco", oz. "krispan", pod katerega položimo vzklilo žito za dobro letino ter postavimo jaslice.
Po vrnitvi od polnočne maše in po celodnevnem postu, je v Kostelu navada, da se povečerja mesna klobasa s sveže naribanim hrenom. Poleg tega je na mizi kruh in vroč čaj oplemeniten z malo "rakije" ali rumom ter obvezno rožičeva ali orehova "povatica".
Odhod k polnočnici je bil vedno prežet z določenim vznemirjenjem. Še zlasti za one iz oddaljenih vasi.
Pot po bolj ali manj shojenih zasneženih gazeh so si krajšali s pripovedovanjem zgodb in ne vedno takih, ki bi sodile v sveti večer.
Iz Trga smo hodili k polnočnici v Banja loko. Pot smo si razsvetljevali s "filarji na gajs" in baterijskimi svetilkami. Stari pa so znali povedati, da so si "nekda" svetili z "lučjo", to je dolgimi posušenimi trskami, ki so gorele kot nekakšne bakle.
Po obredu v cerkvi smo se ustavili v Novih selih v gostilni, kjer so si nekateri privoščili krožnik tresoče žolce, zanesli vilico ali dve tudi otrokom v usta, popili kuhano vino ali rakijo, malo pomodrovali in se nato podali v noč.
Ob škripanju pomrzlega snega pod nogami so počasi zamirale besede do gručice hiš pod gradom, kjer smo se razšli.
Pri Fari pa je svojska znamenitost jaslic v cerkvi angel. Rodove in rodove otrok vedno znova pritegne s kimanjem glave, ko vanj vstavijo dovolj težak kovanec.
Na sam božič je tradicionalno za "južino kurja župa" in poleg krompirja košček mesa, solata in seveda "povatica".
Naslednji dan sledi maša v cerkvici pri sv. Štefanu nad Faro in blagoslov konj. To je priložnost za druženje ljudi ob pecivu, ki ga prinesejo s sabo in kakem glažku pijače, seveda. Prifarski pevci, ti od "vavik" slovijo po ubranih glasovih, pa poskrbijo za vzdušje.
Nekoč je bil v naših koncih v navadi tepežni dan, in sicer 28.decembra. Otroci so hodili po vasi od hiše do hiše in tepežkali odrasle. Ob tem so, kot me je naučil ata, prepevali: " Rešte se rešte zdravi i vesele, da be iše k lete srečno živele." Obdarovali so jih s suhim sadjem, jabolki, kak sold je bil velika redkost, čeprav so ga bili najbolj veseli.
V pozabo je utonil tudi običaj vlivanja raztopljenega svinca v vodo in "pozganjanje" kaj pomeni posamezni lik, ki ga je zadobila ohlajena kovina. Grdi "spačeni" liki so bili znanilci slabega leta in dogodkov, lepi pa ravno obratno.
In kdo ve kdaj je bil preko rame nazadnje vržen "opanjak" ali "postov" v nadi, da bi glede na to ali je pristal s peto ali konico obrnjen proti vratom, izvedeli, če bo kdo zapustil hišo, tudi umrl ali morda prišel nov član.
V mojem otroštvu smo še hodili od vrat do vrat "brat novo leto". Kostelske kolednice več nismo znali zrecitirati. Danes je že tudi ta navada preteklost.
Pred leti, ko sem kot novinarka Radia Slovenija delala reportažo o kostelskih običajih, mi je kolednico v mikrofon povedala tedaj devetdesetletna Marija Žagar iz Trga. Listek, na katerega si jo je zapisala, hranim, čeprav je že veliko let ni več med nami.
Je pa še živ blagoslov domovanj po Kostelu pred sv. Tremi kralji. Včasih so ob tem na vrata zapisali njihove inicialke G+M+B v veri, da bo to prineslo k hiši blagoslov in zdravje tako ljudem kot živalim.
Čas briše in spreminja običaje ter navade. Občečloveške želje, pričakovanja in hrepenenja po sreči, zdravju in blagostanju pa ostajajo nespremenjene.
Avtor: Mojca Skender
Foto: Mojca Skender
