BRAVO KOSTEL

Tam v kanjonu reke Kolpe čas teče drugače. Veliko počasneje, neslišno in nam v teh zimskih mesecih včasih postreže s tako spokojno tišino, da se nam zazdi, da se je popolnoma ustavil. Redki domačini, ki jih je srce prikovalo na rodno grudo, se grejejo ob domačem ognjišču. Skorajda ni obiskovalcev ali gostov, turistov in popotnikov. Le redko kdo v teh zimskih dneh zaide z namenom, da bi prišel občudovat naravne lepote Kostela ali bi želel slišati nešteto zgodb, ki jih imajo povedati Kostelci, nikogar ni, ki bi si zaželel drugačne avanture - tiste umirjene, prvinske, domače, z dušo…

Kostel je še v poletnih mesecih zgolj v besedah opevana destinacija, sicer pa le prezrti biser sredi neokrnjene narave. In če ni obiskovalcev, ni osnovnih pogojev za razvoj turizma, ni možnosti razvoja, napredka. Zavedanje je grenko, a storimo premalo, da bi bilo drugače. Pa vseeno, razmišljam, da bi lahko bilo morda tudi drugače. Da Kostel lahko počasi, s skromnimi spremembami, z majhnimi koraki ponesemo v svet, da bo čas tudi tu začel teči hitreje, da se v dolino reke Kolpe spet vrne življenje. Zato ponujam zgodbo Bravo kot poizkus navdiha, da je nemogoče vendarle lahko tudi mogoče. Odločil sem se, da bo vse tja do poletja nogometni klub Bravo s svojo člansko ekipo nastopal pod imenom BRAVO KOSTEL. Sprememba je majhna, tvegana, tega se zavedam, a vseeno nekje je treba začeti. Mogoče sem res naiven in moja kostelska siva glava razmišlja po svoje, a navsezadnje je vredno vsaj poizkusiti. 

Naj bo zgodba Bravo navdih, da je nemogoče vendarle mogoče - tudi v Kostelu.

Darko Martin Klarič