Cengar. Kaj je to, se gotovo sprašujete.
Cengar pravimo domačini približno dvesto metrov dolgemu kanalu vklesanemu v kamnito strugo Kolpe, ki se v poletnih mesecih, oz. ob nizkem vodostaju, razkrije čolnarjem in drugim obiskovalcem te naše južne lepotice tam okrog Bilpe.
Več kot očitno je okoli pet metrov širok in dva metra globok kanal delo človeških rok. Gre še za eno malo znano , če ne celo pozabljeno zanimivost na 117 kilometrov dolgi poti Kolpe od izvira v narodnem parku Risnjak v sosednji Hrvaški do izliva v Savo pri Sisku.
Kanal je bil narejen med leti 1790 in 1830, če sklepamo po terezijanskem in jožefinskem katastru iz omenjenega obdobja, ko so v habsburški monarhiji začeli razvijati vodne prometne povezave, da bi omogočili razvoj.
Ideja je namreč bila, narediti Kolpo plovno za tovorni promet od Karlovca, oz.Siska pa do Broda na Kolpi.
Prijatelj Marko Rovan, poznavalec tehnične kulture, ki raziskuje zgodovinske vire o tem, pravi, da je ob vsem znanem, nujno vključiti še zdravo pamet in ekonomiko. Na Brodu bi na tovorne čolne, te bi navzgor vlekli voli, zato so ob reki na hrvaškem bregu naredili tudi škarpirano pot, ostanki so še vidni, naložili železovo rudo iz Čabra in jo prepeljali nizvodno.
S cengarjem so v živo skalo poglobili brzico reke, sicer pa so na njej postavili vrsto mogočnih jezov in tako dvignili vodostaj reke s sicer hudourniškim značajem.
Šlo je seveda za državno naložbo, ki so jo nedokončano ustavili zaradi spremembe prometne politike v monarhiji. Ta se je poslej orientirala na gradnjo makadamskih cest; tu so bili začetki železnice.
Gabriel Gruber, po njem nosi ime prekop, ki je še vedno v funkciji v Ljubljani in po katerem ga pozna večina Slovencev, je bil v tedanjem času upravitelj navigacijske direkcije, pod katero je sodila tudi plovnost naše reke.
Ob 200- letnici smrti je izšla monografija o tem vsestranskem jezuitu, fiziku, arhitektu in hidrotehniku. Njen avtor je naš kostelski rojak, dr.Stanislav Južnič.
Znano je, da je Gruber za premagovanje jezov navzgor, izumil poseben tovorni čoln, žal pa v arhivih ni ohranjena skica le tega.
Za mogočnimi jezovi, ki torej nikoli niso služili namenu, za katerega so jih zgradili, so po letu 1800 zrasli številni mlini, žage in tudi kovačije. Nekateri so seveda bili tod že pred tem, a so stali za manjšimi jezovi, ki niso segali od levega do desnega brega reke. Nekaj bornih ostankov le teh je poznano dobrim poznavalcem in raziskovalcem tega prelepega prvobitnega delčka Kolpske doline.
Avtor: Mojca Skender
Foto: Mojca Skender (slika 1 in 2), Helena Toič (slika 3)