Kako pa kaj pri vas na Mačkovi farmi?
Po pravici povedano, sem bil nad vprašanjem sošolca Roka osupel. Seveda smo Kočevarji vedeli, da velik del naše občine prekriva območje, kamor brez zelo dobrih razlogov nismo imeli dostopa. Marsikomu je bilo tudi znano, da ima močni mož slovenske politike Ivan Matija na Kočevskem glavno besedo. A za nekakšno farmo, in to povrhu še Mačkovo, se kljub državnemu kmetijstvu, ki je bilo v naših krajih prisotno bolj kot drugje, vseeno nismo imeli. V Ljubljani, kjer sem obiskoval srednjo šolo, pa so na to nekateri očitno gledali drugače. Šestdeset kilometrov lahko perspektive zelo spremeni.
Če bi z eno besedo skušal povzeti bistvo nekdanjega zaprtega območja, bi to bila beseda strah. Iz strahu pred Sovjetsko zvezo in njenimi zavezniki so namreč po sporu tedanjega jugoslovanskega voditelja Tita s sovjetskim liderjem Stalinom začeli nastajati zaščitni objekti za politična in vojaška vodstva. Največji in najpomembnejši seveda v osrednji Bosni, kamor bi se po strateški predpostavki ob napadu umaknila glavnina oboroženih sil in vrh države. Bunkerje pa so za svoje potrebe gradile tudi republike. In tako petdeseta leta minulega stoletja zarezala tudi v Kočevsko.
Slednja sicer ni bila prva izbira, Rove so v podzemlje graditelji najprej zavrtali v širši okolici Grosuplja. Ko so tam, bojda zaradi vdorov vode, dela ustavili, pa se je Maček, ki je bil za slovenske bunkerje pristojen, odločil projekt nadaljevati na Kočevskem. Razlogov za takšno odločitev je imel več, ob obsežnih gozdovih in ugodnih geoloških razmerah denimo tudi dejstvo da je bila Kočevska zaradi izselitve večjega dela nemško govorečega prebivalstva med drugo svetovno vojno, kakor je zapisal zgodovinar dr. Mitja Ferenc, pusta in prazna. In Maček je kraje, v katerih nekoč partizanil, gotovo dobro poznal.
V takšnih pogojih je v Gotenici bil zgrajen podzemni objekt visoke zaščite za slovensko politično vodstvo. Nedaleč od vasi Škrilj pa so delavci izdelali objekt za telekomunikacije, ki je danes odprt za javnost. Bunker, njegovo kodno ime je bilo K-35, je kajpada precej manjši od goteniškega, ki trenutno služi arhivskim namenom. Kljub temu pa med ogledom obiskovalec dobi lep vpogled v zmogljivosti našega gradbeništva na začetku druge polovice 20. stoletja. Pol kilometra hodnikov, ki so jih delavci izkopali v pobočje, preseneča s solidno izvedbo, obenem pa človek skoraj nima občutka, da je globoko v podzemlju, na najglobljem mestu več kot sedemdeset metrov pod površjem.
A četudi naj bi bunkerji varovali pred atomskim napadom, pred strahom niso mogli. Strahu pred agresorjem, pa naj bo z vzhoda ali z zahoda, se je pridružil še strah pred vohuni. Zato je četrtina občine Kočevje, ki je tedaj merila okoli osemsto kvadratnih kilometrov, oblast zaprla. Območje Gotenice in Škrilja tako rekoč nepredušno, drugi predeli so ostali nekoliko bolj, a še vedno zelo omejeno, dostopni. Na zaprtem območju so bile porušene vse cerkve, iz več vasi so izselili prebivalce, tudi posamezna pokopališča so bila zravnana z zemljo. Maček je s svojim vplivom dosegel, da je osrčje varovane cone brez njegovega dovoljenja ostalo tabu celo za jugoslovanske generale.
Kar je veljalo za generale, pa je bilo še toliko bolj v veljavi za civilno prebivalstvo. Kadar smo se domačini iz Kočevja in okoliških naselij odpravili na hribe nad mestom, smo pri zaporah na gozdnih cestah vedeli: do tu in nič dalje! Naprej se ne sme, naprej je zaprto območje! In ko je sredi osemdesetih let minulega stoletja nedaleč od Gotenice v gozdove strmoglavil helikopter s poveljnikom slovenske teritorialne obrambe in njegovima spremljevalcema, je ljudski glas seveda takoj vedel, da ni šlo za nesrečo, temveč je general z glavo plačal, ker je zašel v zaprto območje. Jasno, sestrelili so ga, potem pa ostanke helikopterja prenesli na »kraj najdbe«, se je šušljalo,še posebej, ker se nesrečneže kljub obsežni iskalni akciji, našli šele čez več dni.
Tako kot so bunkerji na Kočevskem začeli iz strahu nastajati in kakor je strah porodil zaprto območje, tako je bilo slednje s strahom torej tudi varovano. Verjetno so ga pristojni spodbujali celo namerno, saj so se še kako zavedali, da nima samo velikih oči, temveč je tudi najboljši stražar. V kolikšni meri je držalo reklo, da je znotraj votel, okoli pa ga nič ni, pa smo Slovenci in večina prebivalcev »Mačkove farme«, če si izraz še enkrat sposodim pri Roku, lahko začeli ugotavljati šele, ko je ob demokratičnih spremembah na začetku devetdesetih let politika dostop v Gotenico omogočila javnosti.
To pa je kajpak že druga zgodba.
Avtor: Mihael Petrovič, ml
Foto: Mihael Petrovič, ml
