Kovačnica, kjer je koval hudičev hlapec
Na obisku pri Mariji, enaindevetdeset letni vdovi zadnjega kovača Rudija Verderberja, izvem, da je kovačnico v letu njenega rojstva, ko se je vrnil iz Amerike, postavil "ajta" Matija, njen tast.
Čeprav samouk v tej obrti, je bil izvrsten in daleč naokoli poznan mojster.
Ves cement za gradnjo in preostali material je znosil po strmi rebri od Lokvice na hrvaški strani, kjer je bila najbližja trgovina, in nato z lesenim "čunom" prepeljal preko Kolpe na svojo posest ob bregu omenjene reke in rečice Bilpe. Ta izvira pod visokim skalnim zatrepom, oz. skalo odmevov, kakor jo je poimenoval že Valvasor, ko je obiskal te kraje.
Iz nje je speljal žleb na veliko leseno kolo, ki je desetletja gnalo devetdeset kilogramov težko kladivo, t.i. norca za obdelavo večjih kosov železa. Tudi vse orodje in kovaške pripomočke je naredil sam. To je danes sicer zastarelo, a še uporabno. Obrt je bila donosna in pomemben vir dodatnega zaslužka družini, ki je kmetovala.
Delo je po drugi svetovni vojni prevzel sin Rudi, ki se je obrti izučil doma in v šoli v Celju, pove Marija. Kovačnica in časi, ko so k njim prihajali ljudje iz vseh koncev in krajev po izdelke, so v njeni zavesti še močno prisotni. Rada se vrača v te spomine, ko je v vasi in pod njihovo streho vrelo od življenja. Čeprav je garala na skopi zemlji in še možu pomagala pri kuhanju "vogance", oz. oglja za ognjišče, v katerem se je kalilo železo za motike, sekire, kladiva, verige, ključavnice, dele vozov, plugov - so bili to zlati časi.
Izdelki so sloveli kot kakovostni in tudi sama sem lastnica male motike "na rogelce", ki mi jo je podaril Rudi enkrat v osemdesetih letih, ko sem ga z mikrofonom obiskala kot nadebudna novinarka. Spomnim se hudomušnih oči, iz katerih so, kot se reče, gledali vražički. Kar pa niti ni čudno. Kljub številnim križem zgovorna Marija zna povedati, da so že "ajtu" nagajali "mali zeleni". Ena od zgodbic o kovačnici pa omenja, da so pri obnovi našli navodila za izdelavo čarovniških metel, ki jih je koval, nihče drug kot hudičev hlapec.
Zanimivi so veliki vitli, s katerimi so ob pogostih poplavah, ko je voda segala do oken, dvignili pod strop težko orodje.
Ko stopimo v notranjost, si zlahka zamislimo ritem norca in pričaramo odzven železa, ko je prevzemalo želeno obliko. Slišimo sopenje meha in vidimo, kako ob tem zažari oglje, vonjamo paro, ki se dvigne vsakič, ko razbeljeno železo pristane v vodi...
Avtor: Mojca Skender
Foto: Družinski album Verderberjevih, Mojca Skender