Razkrit misterij cerkvice sv. Treh kraljev?
V središču slikovitega z ostanki srednjeveškega obrambnega obzidja obdanega zaselka pod starim gradom v Kostelu, stoji cerkvica sv. Treh kraljev.
Prvič je omenjena leta 1363 ob imenu grofa Otona Ortenburškega, ki je tedaj med drugimi, zagotovil sredstva tudi za njeno postavitev. Župnija je sprva imela sedež v Kostelu. Kje bi stalo morebitno župnišče, ni znano kot tudi ne, kdaj točno je bil sedež premeščen k Fari. Svoj čas, ko je bil grad v lasti pl. Langenmantlov, ki so zaznamovali poldrugo stoletje tukajšnje zgodovine, so v njej in grajski kapeli, pridigali protestantski duhovniki.
Danes znano podobo je dobila v 16. stoletju in usoda ji je bila naklonjena, saj je preživela vrsto turških upadov, ki so divjali tu čez, pa tudi požig gradu neposredno nad njo, ki so ga leta 1809 kot maščevalni ukrep zoper puntarske domačine, zagrešili Napoleonovi vojaki. Nekaj ran vidnih še danes na zunanjosti, je zadobila v 2. svetovni vojni.
Gotske proporce je delno izgubila z novimi okni in ometi. Pred vhodom stoji star glasniški kamen, s katerega je grajska in cerkvena gosposka, pozivala na tlako in razglašala "aktualne novice". Mladim, ki so hodili sem k maši, je še dolgo služil "za uči metat", oz. se ozirat po mladenkah, ki so se prikazale skozi vhodni "velb" v Trg.
Posebnost cerkvice je baročna zvončica, ki delno izstopa. V njej so tri line z dvema železnima in bronastim zvonom. Slednji z letnico 1653 je iz v 19.st. opuščene mavrške cerkvice. Še pred 2. svetovno vojno so ob praznikih nanje "kampenale" in moj dedek Jakob je bil po besedah starih vaščanov mojster potrkavanja.
Starejšo obliko zvonika in cerkve vidimo na Valvasorjevem bakrorezu. Notranjost je skromna. Dragocenost predstavlja kadilnica, menda najstarejša na Kranjskem. V njej občutimo tisti originalen starinski nadih, ker cerkvice na srečo še ni zajela evforija prenavljanja, lahko preberemo v Cerkve na Kočevskem nekoč in danes, avtorjev G. Zupan, M. Ferenc in F. M. Dolinar.
V glavnem oltarju sta izmenoma kip "Pieta" prinešen iz Zdihovja, nekoč in še danes zaprtega območja Kočevske in oljna slika sv.Treh kraljev, nepodpisano delo A.Goetzla.
Desni stranski oltar krasi podoba sv.Jožefa, v levem pa je darilo "grajskih", oz.družine Gorjan ob hčerkini poroki leta 1932. Gre za dobro kopijo Rafaelove podobe Madonne del Granduca.
Strop v cerkvi je preprost, lesen, tla pa so ob vstopu v 21.st. morali zamenjati zaradi lesne gobe. In tedaj se je potrdilo, kar so vedeli povedati stari Tržani, da je pod njim par korakov od kropilnega kamna proti stranskemu oltarju, grob in v njem okostje. Da gre za duhovnika ali kakega grajskega oskrbnika, so sklepali.
Kak meter globoko obloženo jamo sem tedaj videla, ne pa tudi okostja, ki so ga delavci, tako je bilo rečeno, odnesli v Ljubljano.
Nanj sem pozabila vse dokler nisem v Južničevi Zgodovini Kostela 1500-1900 naletela, da so 11.decembra 1758 k poslednjemu počitku k cerkvi sv. Treh kraljev nesli graščakinjo Marijo Ano Androcha.
S. Južnič: "So ob baronici zakopali še kaj grajskih zakladov, ki čakajo nadobudne iskalce dragutin?"
V primeru, da gre za njen grob, so te, domnevam, našli že davno. Kljub stalni finančni stiski in zadolževanju, kar razberemo iz dopisovanja z možem, je premogla veliko. V zapuščinskem zapisu je natančen seznam, med drugim 150 kosov nakita, srebrn jedilni pribor, pa svilene in žametne obleke, pohištvo, oprava za konje, knjige in še mnogo tega.
Je misterij okostja, o katerem so pripovedovali v mojem otroštvu in nas celo strašili z njim, razrešen? Je kdo sploh proučil ali gre za ženski ali moški skelet in določil njegovo starost? Vprašanja, na katera nimam odgovora. Morda jih bo prinesla prihodnost.
Avtor: Mojca Skender
Foto: Ljubica Zemljak, Mojca Skender
