Velikonočni žegen v Kostelu
Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ki ima tako kot mnogo drugih, korenine predkrščanski dobi. V Kostelu rečemo veliki noči vezem.
Zadnjo nedeljo pred praznikom se nese k blagoslovu butare. Vsebujejo vejice oljke, drena, mačice, bršljana lepo okrašene s "panklce", to je trakovi krep papirja in vsaj v Kostelu, so v njej tri leskove šibe. Z njimi se je gnalo "blagu" na pašo, da je ostalo zdravo in ubogljivo.
Vejice iz butare se je včasih, ponekod še danes, pritrdilo na hišna vhodna in hlevska vrata ter postavilo v "bohkov kot" za varovanje domačije pred hudo uro.
Pred praznikom se mora počistiti hiša in v četrtek pred veliko nočjo, je zadnji dan za delo na zemlji. V petek se pripravi "žegen". Zloženega v jerbas, oz. košar kot rečeno pri nas ter pokritega z najlepše vezenim prtičkom, se ga skupaj z lesno gobo pritrjeno na žico, v soboto odnese v cerkev. V žegnu so same dobrote, ki simbolizirajo Kristusovo telo, trpljenje in njegovo vstajenje, to je šunka, slanina, kruh, potica, pobarvana jajca, hren. Za žegen v naših koncih pa velja, da mora obvezno vsebovati "želodac". Ta velja za našo najbolj značilno kulinarično specialiteto in hkrati svojstven test spretnosti in sposobnosti za gospodije. Ne vem, če še vedno velja, a iz rosnih let pomnim, kako stresno, če ne sramotno je bilo zanje, če je počil.
Veliko modrovanj je sledilo "tragediji". Ena od bolj izkušenih sosed je menila, da je bil preveč "nafilan", druga, da je v masi " marat preveč germa ", tretja ugibala, da je "vre jajca preveč sklofala", naslednja je pripomnila, da ga je "pozabela bobro prepikat".
Običajno mlada še neizkušena gospodinja pripeta na besedni vaški pranger pa se je branila, da je bil "želodac /črivu", zanič, da ji nagaja " šporget", da ima slab "ror"...
Nadev za kostelski želodec se pripravi iz na male kockice narezanega nesvežega belega kruha prepojenega z jajci, slanine, prekajene šunke, oz.zarebrnika in malo kvasa. Po okusu solimo in popramo. Z njim primerno napolnimo posušen in več ur pred uporabo v vroči vodi namočen želodec ali danko. Peče se ga glede na velikost približno dve uri. Medtem ga večkrat prepikamo z zobotrebcem. Žegen se poje skupaj z "lukom" za nedeljski zajtrk, zadnja leta tudi po kosilu, ko se zbere vsa družina za domačo mizo.
Običaj negujejo, podobno kot božič, verni in neverni.
Avtor: Mojca Skender
Foto: Mojca Skender
